Yu rock misija
Za milion godina
PGP RTB, 1985
Ravno končujem razstavni projekt, ki me je zaposloval zadnje pol leta. Razstava Za domovino z rockom naprej s podnaslovom Jugo rock: slovensko-srbske paralele, bo odprta 18. 6. 2020 v Muzeju novejše zgodovine Celje, in bo nekakšen zgodovinski in antropološki pregled slovenske in srbske rock scene, s poudarkom na njeni (a)političnosti. Čeprav pripadam bolj generaciji 90′, kot generaciji 80′, saj sem v tem desetletju glasbo poslušal bolj po ključu vsega kar mi je prišlo na uho, kot pa tega s čimer sem se identificiral in kasneje izražal, pa se me je glasba 80′ dotaknila veliko bolj kot sem mislil. To bi sicer slehernik, ko bi prešel mojo zbirko zvočnih nosilcev ali youtube play liste hitro ugotovil, sam pa sem to bolj poglobljeno ugotavljal ob poslušanju glasbenih skupin in izvajalcev, ki sem jih obravnaval na razstavi. Čeprav nekaterih pesmi nisem nikoli zavestno poslušal, niti nisem prepoznal izvajalca, pa so se melodije t.i. jugo rocka tako močno shranile nekje v moje notranjem »zvočnem oblaku«, da sem ob poslušanju nekaterih doživljal prave valove nostalgije in emocij, čemur se sicer pri strokovnem delu skušam kar se da izogniti. Pri glasbi pa žal ni šlo in ena, od po 30. letih ponovno odkritih skladb, se me je še posebej dotaknila. Pa ne zaradi teže sporočila ali virtuoznosti izvedbe, daleč od tega, dotaknila se me je zaradi uvida o tem, kako močna, polna in razgibana je bila glasbena scena v 80. letih prejšnjega tisočletja.
Jugoslovanska rock scena, vse od prvega »zahodnega« prodora Kameleonov do ultra uspešnega »pastirskega« rocka Bijelo dugme, je res nekaj, čemur je vredno izkazati pozornost, ko raziskujemo zgodovino obstoja bivše skupne države. Ne le, da je rock osvobajal duha socialistične mladine, pač pa je večkrat pokazal tudi svoj močan družbeni in politični vpliv. Več o tem bo povedala razstava, sam pa bi se želel osredotočiti na leto, ko se je vsa ta žanrsko bogata in močna jugoslovanska rock druščina zbrala pod eno streho, na eni plošči, z eno pesmijo in z enim namenom.
YU rock misija je bil leta 1985 vsejugoslovanski projekt, s katerim se je država pridružila pobudi globalnega projekta Live Aid, ki ga je v pomoč lačnim otrokom v Afriki organiziral angleški glasbenik Bob Geldof. Že leta 1984 so se najpopularnejši britanski rockerji združili v pesmi Do They Know It’s Christmas, pobudi pa so se hitro pridružili tudi ameriški all stars glasbeniki s pesmijo We Are The World. Ostali svet ni dolgo čakal, tudi Jugoslavija ne. S pesmijo Za milion godina so združene zvezde jugoslovanske rock scene zbirale donacije in opozarjale na problem lakote v Afriki.
Dragan Ilić je napisal glasbo na tekst Mladena Popovića, mala plošča (t.i.single) pa je izšla v beograjski založbi PGP RTB in bila podprta odvseh največjih jugoslovanskih državnih založb, Jugotona, Diskotona, ZKP RTV Ljubljana, Helidona in Jugodiska. Kot priloga je izšla tudi v reviji Rock, ki je poleg Džuboksa veljala za najbolj brano in vplivno revijo na področju popularne kulture v Jugoslaviji. Že takrat je med glasbeniki krožilo mnenje, da je bil to bolj kot jugoslovanski pravzaprav beograjski projekt, dopolnjen z najbolj zvenečimi izvajalci iz drugih republik. Slovence sta zastopala Anja Rupel in Zoran Predin. Pesem in izvedba sama nista noben rockovski presežek. Tudi v video spotu, ki so ga posneli v ta namen, niso uporabili nobene velike ustvarjalnosti in je bil posnet po vzoru britanskega in ameriškega, kar pa so verjetno opazili tudi ustvarjalci sami, saj posneli dve verziji. Na prvi so samo izvajalci, ki pa se jim v drugi verziji pridružijo še otroci iz različnih celin, kar pa je izpadlo precej nerodno in je, verjetno tudi zato to verzijo težje najti na spletu.
Koncert v ta namen se je zgodil dva meseca po uradnem Live Aid-u. V Beogradu, na stadionu Crvene zvezde, so slovensko sceno zastopali Videosex, Lačni Franz in Avtomobili – slednji samo na koncertu, saj pri plošči namreč niso sodelovali. Kljub temu, da so mnogi glasbeniki govorili o pomembnosti dogodka in dejstvu, da so se tokrat rock glasbeniki prvič združili in imeli močan globalni vpliv (Slađana Milošević), pa so nekateri drugi (Zabranjeno pušenje) opozarjali tudi na ekonomsko in propagandno farso, od katere bo imel največ zahod.
Za milion godina boste danes težko slišali po radiu (medtem, ko sta britanska in ameriška Band Aid verzija še vedno pogosto predvajana), pred 35. leti pa je bil dobro sprejet hit, ki se ga je pogosto slišalo iz kakšnih parkov ob druženju mladine s kitaro. Prva in edina združitev jugoslovanskih rockerskih zvezd je pokazala na bogato in raznoliko jugoslovansko sceno, ki nikoli več ni bila, in nikoli več ne bo, združena v eni skladbi.
Sebastjan Weber je kulturni antropolog, zaposlen v muzeju kjer se ukvarja tudi s popularno kulturo. Sicer pa ljubiteljski glasbenik in velik glasbeni konzument.
