The Beatles
A Hard Day’s Night
Parlophone, 1964
A Hard Day’s Night je bil tretji studijski album ansambla The Beatles. Album se je takrat reklo veliki plošči, krajše elpi (iz angleškega LP Long Play), ki se je vrtela na 33 obratov. V originalu ga je izdala založba Parlophone leta 1964. Pri nas se je leto dni zatem dobila varianta od The Gramophone Company Ltd., uvožena iz Indije. Dum Dum India. Plošče so bile dosti težje od originala, rade so se lomile in precej hitro se je zvok sfižil. Ampak to zadnje moramo pripisati tudi slabim gramofononom in nekvalitetnim odjemalnim glavam z iglo.
Na plošči so bili vsi komadi delo dua Lennon – McCartney. Prejšnja dva LP-ja mi še danes nista blizu. Šele Rubber Soul je bil spet napredek, kajti vmesni albumi so bili bolj zbirka raznorodnih pesmi brez intence biti kaj več.
V šestdesetih letih sem hodil v osnovno šolo in kot enajstletnega mulca me je zanimalo vse, kar je bilo razburljivo, in Beatli so bili nedvomno taki. In slišali smo, da ima veliko ploščo nek fanté, ki je na šoli hodil v nasprotni turnus. Poslušali smo predvsem male plošče, kjer je bila na vsaki strani po ena pesem. Potem so se pojavile EP (Extended Play) s po dvema skladbama na vsaki strani. A velika plošča je bila takrat razkošje. In to še od dolgolascev, ki so bili takrat nezaželeni. Po Ljubljani je celo hodila frizerska policija, ki je strigla dolgolase. A ta glasba je bila itak kapitalistični vdor v socialistično idilo.
No, končno smo le našli stik in ga po dolgem pregovarjanju z veliko najstniškega prepričevanja pregovorili, naj prinese ploščo, da jo gremo poslušat. Nabralo se nas je kar precej in ker ni bilo slučajno pri nas nikogar doma, smo se nagnetli v sobo in fant je svečano izvlekel ovitek s ploščo. Bili smo očarani. Ogledovali smo ovitek, ki ga je lastnik dal iz rok s težkim srcem. Lastnik se je zavedal svoje pomembnosti in je učeno pregledal gramofon, zajamral nekaj čez iglo in nato je prišel slavnostni trenutek: črno-mavričasto čudo je nataknil na gramofon. Dvignil je ročico, zavrtelo se je in iglo je spustil na začetek plošče. Zaslišali smo značilni šum, ki se ga vsak najstnik iz šestdesetih tako dobro spomni. To ni bil le zvok pričakovanja, to je bilo pričakovanje samo! Zadrževali smo sapo in … Znameniti akord, za katerega se še danes prepirajo ali je Fadd9/D ali Gsus4/D, je zazvenel … Nek nov zvok, ki ga nismo znali opredeliti. Šele kasneje smo izvedeli, da gre za 12-strunsko kitaro, ki naj bi jo uporabil George Harrison.
Ravno se je začelo petje, ko nekaj zaškriplje. Mladi lastnik je skočil, potegnil ročico gramofona in zarezalo je. Na plošči pa je zasijala počez napravljena sveža zareza. Lastnik je besen pospravil ploščo in nas preklinjal, da smo mu uničili zaklad in ves v grozi odpuhtel skozi vrata. Poklapani, razočarani in nesrečni smo morali čakati pol leta, da smo končno slišali A Hard Day’s Night. Ja, res so bile A Hard Day’s Nights.
Jani Kovačič je slovenski glasbenik, kantavtor in učitelj.
