Katja Šulc
Mila: Uglasbena poezija Mile Kačič
Založba Sanje, 2008
Ko sem jo podojila, sem jo odložila na kavč, na katerega sem prej položila odejo. Svežo in zlikano. Bele barve. Ležala je čisto pri robu, oči je imela zaprte. Veki bledo marelične barve sta ji rahlo utripali. Upala sem, da jih še nekaj časa ne bo odprla. Hotel sem se spočiti. Hotela sem misliti nanj. V tistem trenutku še nisem bila pripravljena na njene kovinsko sive oči in na to, da me bodo iskale. Eno oko je bilo na zunanjem robu še rdeče. Med porodom so ji žilice v očesu popokale. Vaginalni kanal je ozek in pritisk med porajanjem je hud.
Stopila sem k oknu in gledala na cesto pod blokom. Ravna vpadnica v center. Med tisoči bi te spoznala, je pela Katja na radiu. Pomislila sem na trenutek, ko sem Katjo prvič videla. Bilo je v centru, na Gregorčičevi. Sedela je na zadnjem sedežu kolesa, tistem sedežu, na katerem moraš noge držati v zrak, da se ne zapleteš v vilice kolesa. Nekdo jo je peljal in ona je pomahala mojemu takratnemu fantu. Zdaj sem jo poslušala – in jo videla, kako ji šuštijo lasje, kako zvonek smeh počasi ponika med glasove drugih –, njen glas, razpuščen in izzivalen. Kot bi te besede raztopila in jih še vroče gnetla med prsti. Pela je o ljubezni. Če bi lahko slišala peti Sapfo, se mi je zdelo, bi bila slišati tako.
Rdeče luči na avtomobilih so se prižigale in ugašale. Hitro, skoraj predrzno. Začela je jokati, moja deklica. Njega še ni bilo domov, težko sem ga čakala. Ura na pečici je utripala 17:34. Bila sem utrujena. Dnevi so bili kot noči. In noči so bile dolge. In vmes je igrala muzika. Dvignila sem jo v naročje in zaplesala z njo. Katja je pela. Bile so besede druge ženske, bile so njene besede in te besede postale so moje. Ni imelo smisla, da bi se pretvarjala, ljubezen je bila kriva vsega tega in ljubezen je bila lepa.
Mala se ni pomirila in jaz sem se usedla na kavč, na tisto mesto, ki je bilo najbolj zguljeno in obrabljeno. Se namestila. Slekla majico in odpela nosečniški modrc. Pristavila sem jo. Poslušala sem Ure in svoje srce. Mala je cmokala in predla. Mala mačka v mojem naročju. Mala, požrešna mačka.
Prišel je ob 18:11. Spala je. Katja je šepetala. Slišala sem korake na hodniku. Odklenila sem, preden mu je uspelo najti ključ. Prinesel je za jesti in mi rekel, da sem videti grozno. Potem me je poljubil. Ne bežno ne površno.
Daj na glas, je rekel.
Zleknila sva se na kavč, poleg najine Mile in poslušala:
V tvojih sem dlaneh
postala lepa
Saj si me ljubil.
Iva L. Novak je včasih fotografirala, zdaj pa piše. Je tudi mama. Je predvsem mama.
