Dion – Blues With Friends (KTBA, 2020)

Rokenrol je bil vedno presukana reč: prišel ti je pod kožo, ne da bi vedel. Je Dion DiMucci rokenrol? Ko je v drugi polovici petdesetih začel nastopati v zasedbi Dion & The Belmonts, je najprej obveljalo, da so fantje s svojimi nežnimi doo-wopskimi harmonijami še en dokaz, da se rokenrol mehča. A ko je v zgodnjih šestdesetih z nekaterimi solističnimi uspešnicami, denimo Runaround Sue, Lovers Who Wander in The Wanderer Dion pokazal zobe, so najprej rekli, da gre za »novelty«, za fad, ki pa se ni ustavil vse do dandanes. Dandanes je Dion osemdesetletnik, poje in igra prav tako intenzivno kot svojčas, ponaša pa se lahko z dejstvom, da je s svojim delom v zgodnjih šestdesetih vplival na celo generacijo ameriških in angleških posameznikov in zasedb, ki so po Elvisovem odhodu v vojsko, Little Richardovem odhodu med mašnike in po številnih nesrečnih dogodkih ob koncu petdesetih pred prihodom Beatlov našli svojega glasnika, newyorškega rokerja in bluesmana, ki se mu je jebalo za tinejdžerske romance, s katerimi si je prislužil prve uspehe; hotel je igrati svojo glasbo in to mu je tudi uspelo, čeprav se komercialni uspehi iz zgodnjih šestdesetih niso več ponovili. Je pa leta 1975 posnel album s Philom Spectorjem Born To Be With You, ki mu je prinesel precej kritiške naklonjenosti. In tudi v novem tisočletju vneto ustvarja in snema: leta 2007 je denimo izšla plošča Son Of Skip James z bluesovskimi standardi in avtorskimi pesmimi, ki je z uspehom na bluesovskih lestvicah še utrdila njegov status prenašalca tradicije in avtorja, ki mu idej še ni zmanjkalo, čeprav je na zadnjem albumu New York Is My Home (2016) morda malce pretiraval s potrjevanjem lokalne identitete. 

Nova plošča z avtorskimi pesmimi, ki je izšla pri založbi Joeja Bonamasse KTBA – Keeping The Blues Alive, ne pušča dvoma o dejstvu, da je Dion kljub letom še vedno sila, ki še ne misli odložiti kitare in uspavati glasilk. Sodelovanje z Bonamasso mu je prineslo precej spoštovanja in prepoznavnosti pri mlajših generacijah, ki morda (še) ne brskajo po zgodovini, tisti, ki pa, so gotovo že zasledili nekatere njegove bolj edgy zadeve, ki jih je počel, in vedo, da je bluesovsko-soulovska štimunga na pričujoči plošči docela legitimna. Poleg Bonamasse, ki (seveda) gostuje na albumu, se je Dionu pridružila cela paleta uglednih veteranskih imen, čeprav to ni album duetov, ampak bolj dejanskih glasbenih sodelovanj, kot pove tudi naslov. Pesmi, ki sta že pred izidom plošče najbolj odmevali, sta Song For Sam Cooke (Here In America) s Paulom Simonom – pesem je navdihnilo sodelovanje s Cookom leta 1962, ko je Gibanje za državljanske pravice, v katerem je Dion aktivno sodeloval, v ZDA že bilo nadvse aktivno – in Hymn To Him, soulovski gospel, kjer sta se svojemu vzorniku pridružila zakonca Scialfa-Springsteen. Obe pesmi sta nadvse pomembni za razumevanje dandanašnje situacije (duhovne in politične) v ZDA in tudi po svetu, po drugi strani pa lahko funkcionirata tudi zgolj kot poklon prijatelju in višji sili, čeprav v tem primeru izgubimo precej konteksta, kar bi bilo škoda. Dion DiMucci namreč ni nekakšen starec, ki zdaj na stara leta pizdi, kaj se dogaja v njegovi domovini: njegova angažiranost ima globoke korenine, dolgoletni pedigre in tudi zato je eden tistih, ki ga spoštuje tako Billy Gibbons kot Van Morrison, Jeff Beck, John Hammond, Brian Setzer in Steven van Zandt. Vsi ti in še mnogi drugi, denimo Sonny Landreth in Joe Louis Walker prispevajo k podobi albuma, ki bo, tudi zaradi časov, v katerih je nastal, bržčas ostal eno najbolj cenjenih Dionovih novih del.

Štirinajst pesmi se občasno morda zdi malce preveč, dvanajst bi jih bilo dovolj, morda bi lahko izpustili tudi kakšen kliše, denimo tistega iz uvodne pesmi z Bonamasso, kjer Dion stoji na postaji in v dežju čaka vlak, a če pomislimo kontekstualno, je pesem Blues Comin’ On pravzaprav nekakšen predgovor v popotovanje, ki nas čaka, morda tudi nekolikanj hoteno klišejski uvod, iz katerega se potem razvijajo druge teme. V časih, ko je nasilje (spet in še vedno) gonilo sveta, je nov Dionov album še en opomnik, da nas zaplankanost ne bo pripeljala nikamor in da je bog lahko Bog samo, če ga vsevdilj ne zlorabljamo v sebične namene. A saj te zgodbe že poznamo. Ali pač ne?

Aja, seveda: spremno besedo k plošči je napisal Bob Dylan, še en dolgoletni pristaš Dionove glasbe: »To je Dion, kakršen dejansko je, in njegov mojstrski glas vas bo vedno znova vabil, da z njim zapojete tele bluesovske pesmi!«

Share