Dorothy Ashby – Hip Harp

Dorothy Ashby

Hip Harp

Prestige, 1958

Vedno sem bila absolutno prepričana v to, da je harfa ultimativno hip inštrument. To je razumela tudi moja prva učiteljica harfe (slava ji!), ko sem na notno stojalo postavila neke note za nek blues, ki sem jih dobila na neki poletni delavnici. To je z veseljem razumel tudi moj oče, sicer strasten ljubitelj bluesa, jazza in sorodnih zvrsti, s katerimi je najedal mami. Ne vem, katera je bila prva plošča, niti nisem prepričana, ali je ‘moja’ prva postala Dorothy ali Alice – nekako po očetu sklepam, da mi je priimek Coltrane prej odzvanjal v glavi –, ampak moja prva prava glasbena ljubezen in potrditev prepričanja v ultimativno hipskost harfe je bila potrjena že tam nekje na koncu nižje glasbene šole. Na moje veliko razočaranje tukajšnja srednja glasbena ni ponujala možnosti za jazz harfo, pa sem iz trme in ljubezni do 46-strunske prijateljice vztrajala, čeprav sem se nalezla kulskosti Unplugged in New York od Nirvane, ki ga je nabijala starejša sestra, kulskosti, ki ni sovpadala s programom prej omenjene ustanove. Torej, kar želim reči je, da mi klasična glasba kljub bližini nikoli ni bila najbolj ljuba in sem vedno bolj cenila širši, netradicionalni glasbeni okus.

Kdor me pozna, ve, da večino časa okrog mene zvočni prostor napolnjujejo muzikalije, ki se povprečnemu glasbenemu odjemalcu, odjemalki zdijo neposlušljive, preveč abstraktne, nerazumljive. Predvsem med svoje najljubše albume in tiste, ki so najbolj vplivali na mojo misel o zvoku, štejem pretežno one brez besedil. Morda je to ostanek let klasične glasbene izobrazbe, ki je mogoče kriva tudi za to, da je glasba vse okrog mene že ves čas in prelomnega trenutka sploh ne znam razločiti. Mojih albumov je veliko, veliko jih znam na pamet, večino se jih je vrtelo toliko, da sem jih raje poslušala na digitalnih nosilcih, da ne bi zružila vinilk.

Pa vseeno – ni ga čez mehko nedeljsko dopoldne, ko je sonce še sramežljivo in se počasi kuha dan in se na gramofonu obračajo Dorothyjini arpeggii. Ko me oblije blažena hvaležnost za privilegije, ki sem jih bila in sem jih še deležna. Med njimi so te brezskrbne nedelje, ko se lahko v lastni sobi potopim v razsežnosti zvoka. Med njimi je veselje, da lahko spoznavam delo glasbenic, ki so mi odprle ušesa in spodbudile željo. Že res, da nisem nikoli zares osvojila jazz standardov, a veliki Dorothy in Alice sta mi odgrnili zaveso izza klasične glasbe in mi pokazali, da je tam zadaj gotovo vsaj še eno vesolje, v katerem harfistke lahko suvereno bivajo. Seveda sem kasneje slišala neposlušljivo Clare Cooper na Mestu žensk, morda me je še prej očarala pop-bluzerka Deborah Henson, začetek faksa tudi Björkina Zeena Parkins, a dejstvo ostaja, da je poligon zame in za vse pred mano vzpostavila prav Dorothy Ashby.

Spodobi se torej, da svoj največji poklon izkažem plošči Hip Harp, Ashbyjini drugi, dvainšestdeset let stari mojstrovini. Če me je nekdaj očarala njena brutalna motorična spretnost, ko ob spodbujajočem ritmu, žametnem basu in navihani flavti »odbija«neverjetno virtuozne pasaže kot za šalo, me danes prevzamejo druge stvari. Nekajindvajsetletna temnopolta ženska v vseskozi rasistični ZDA je lastnoročno in lastnonožno (da, harfa ima veliko pedalov in Ashby jih je veliko uporabljala), s sposobnostjo, trmo in trdim delo prepričala soglasbenike, da je harfa za jazz vreden, sposoben in nujen inštrument. Ob svojih privilegijih namreč ne smem pozabiti tudi na svoje dolžnosti. Da se poklonim Dorothy Ashby, moji Doroteji, ki me s svojo magijo lahko popelje v brezksrbnost tudi, ko ta zares ne obstaja. Ko se po steni nad gramofonom rišejo sončaste sence, Asbyjini prsti in pete pa šibajo vsak v svojo smer s tako lahkotnostjo, v kateri neizbežno tudi iz mojega koraka za trenutek izpuhti vsakršno breme.

Urška Preis je harfistka, elektrofoničarska muzičarka, glasbena piska in še čisto malo ji manjka do magisterija na ALUO.

foto: Marijo Zupanov
Share