Pink Floyd
The Wall
Harvest/Columbia Records (Jugoton), 1979
Leta 1990 smo se s poletnih počitnic vrnili že v drugi polovici julija, saj sta starša predvidela, da bodo verjetno kasneje kapacitete korpo-počitniških domov že povsem zapolnjene in smo tako svoj desetdnevni termin zasedli takoj po koncu šole. Tako sva z očetom 21. julija po televiziji gledala zgodovinski koncert The Wall iz Berlina, ki ga je kot prvi večji glasbeni dogodek po padcu slovitega zidu organiziral Roger Waters. Čas ne bi mogel biti bolj primeren.
Star sem bil dvanajst let in nikoli ne bom pozabil Vana Morrisona, Joni Mitchell, The Band ter ostalih izvajalcev, ki so pristali na Watersovo povabilo k izvedbi tega kultnega albuma v živo. Pink Floyd so medtem seveda že razpadli, vsaj v originalni zasedbi z Watersom na basu, a zgodovinski trenutek za izvedbo te dvojne plošče iz leta 1979 je bil enajst let pozneje še kako na mestu. Album s koncerta v Berlinu je bil izdan že mesec kasneje. Sam pa sem ga nemudoma kupil v pasaži Maximarketa, seveda na vinilu, in zanj porabil skoraj celo žepnino.
A moja otroška ljubezenska vez s ploščo, ki ima upravičeno naziv enega najboljših albumov vseh časov, sega še nekaj let nazaj v osemdeseta, ko mi je oče podaril svojo Tosco 20 (gramofon z notranjim ojačevalcem in zunanjim parom zvočnikov) ter kar nekaj svojih plošč. Med njimi je bila tudi Jugotonova izdaja The Wall, čudovit oblikovni dosežek z grafikami in ročno spisanimi besedili na notranjih ovitkih dvojnega albuma, ki je sicer eden redkih albumov od Floydov, ki ga ni oblikoval Storm Thorgerson aka Hipgnosis. Z vso afiniteto desetletnega dečka do podarjenega zaklada svojega očeta, sem začel drajsati staro toscino iglo od začetka do konca vsake strani. Omenjeni gramofon je imel poleg ročke z glavo in iglo,še dodatno plastično ročico, ki si jo dvignil ter premaknil za petinštirideset stopinj v desno, nakar se je ročka z iglo vrnila na začetek 12 palčnega vinila in se spustila zopet na prvi komad. Avtomatika, ki sem jo ponesreči odkril neke noči, ko sem po parih urah spanja ugotovil, da se plošča non-stop predvaja od začetka. Tudi v spanju se je The Wall in genialna glasba na njej počasi vtirala v mojo zavest.
Nekako v tistem času je oče izvedel, da so leta 1982 posneli tudi istoimenski film z Bobom Geldofom v glavni vlogi (jebiga, v Jugoslavijo so tedaj stvari prihajale z nekajletno zamudo!). Ker je bil to čas prvih domačih videorekorderjev in je k sreči cvetel tudi črni trg s tisočkrat presnetimi filmi na VHS kasetah, smo v oglasih našli g. Arturja Rutarja, ki je danes snemalec na RTV Slovenija, tedaj pa je imel v svoji kleti pri starem Plečnikovem stadionu za Bežigradom svojo underground glasbeno videoteko na črno. Možakar si je dal celo sprintati svoj katalog, v katerem si našel posnetke koncertov vseh možnih izvajalcev. Mi smo potem na eni 240 minutni TDK kaseti domov odnesli omenjeni film The Wall in še Queen – Rock in Rio iz leta 1985, fenomenalni koncert benda pred 470.000-glavo publiko, ki je ob zadnjem komadu, ko je Freddy Mercury nastopil odet v brazilsko-angleško zastavo, povsem ekstatična skoraj zadušila zvok benda na odru.
A name je film naredil še stokrat močnejši vtis. Gledal sem ga zagotovo dvajsetkrat, ga na neki točki nesel celo v šolo, kjer sem pri učitelju glasbe dosegel, da smo ga gledali med uro, ostalim učencem pa seveda ni bilo nič jasno in so le stežka dojemali mojo naklonjenost do »zatežene« muzike, a seveda v petem razredu drugačnega razpleta niti ni bilo za pričakovati.
Ko sem kasneje spontano odkrival še ostale plošče iz očetovega podarjenega arzenala (The Beatles, Uriah Heep, Nazareth, Queen, Josipa Lisac…) je le redkokateri album name naredil takšen vtis kot The Wall. Potem so prišla leta odkrivanja lastne glasbene identitete. Središče moje pozornosti je prevzel Seattle z Nirvano na prvem mestu, pred tem še malo Gunsov, pa ščepec Faith No More, Smashing Pumpkins, Majke itd. Hkrati sem se tudi sam začel ukvarjati z glasbo, odkrival sem muziko preko preigravanja, preko vplivov, ki so jih prinašali moji glasbeni prijatelji in preko svojih prvih samostojnih avtorskih poskusov. A zagotovo sem si vsaj vsakih nekaj mesecev predvajal The Wall v celoti in jo – brez izjeme –vsakič podoživljal na vsaj malenkost drugačen način. Še danes jo.
Zorenje poslušalca v glasbeniku je namreč zelo zanimiva zadeva in je skoraj brez izjeme unikum v umetnosti, saj v osebni interpretaciji nikoli ni definitivnega konca. Zaradi tega in pa seveda predvsem zaradi dejstva, da so Pink Floyd z The Wall ustvarili absolutni umetniški presežek, ter s konceptualnim pristopom v ustvarjanju rock plošče tudi edinstven primerek v zgodovini posnete glasbe, je ta album moja številka ena.
P.S. Leta 2009 je žena v Torontu delala na velikem televizijskem projektu o zgodovini posnete glasbe z naslovom Soundbreaking (večdelna serija je bila na sporedu tudi na Televiziji Slovenija) in ko so intervjuvali Rogerja Watersa, mu je dala v podpis ploščo The Wall, kamor mi je napisal posvetilo.
Uroš Buh je avtor. Glasbenik. Deluje. Sodeluje s številnimi slovenskimi zasedbami. Glasbo bo ustvarjal do konca.
