The Cranberries – Dreams: The Collection

Dolores O’Riordan je umrla 15. januarja 2018; ko so jo našli, sem bil nekaj ulic stran in igral »za pir«, ki ga itak ne pijem. S špila grede sem že slišal, kaj se je zgodilo, novica je bila presenetljiva in nepričakovana, čeprav se je vedelo, da ima Dolores težave. The Cranberries, eden mojih gimnazijskih generacijskih bendov, je v Londonu takrat ravno snemal novo ploščo in Dolores je posnela ravno dovolj vokalov, da je lani izšla plošča In The End, njihov zadnji studijski statement, ki sicer ni prinašal kakih prelomnih zvokov ali tem, bil pa je ves kontaminiran z izgubo, minljivostjo in nasploh nekakšnim strašljivim vzdušjem; saj veste, kaj delajo možgani, če imajo kontekst.

Ko so Cranberries leta 1993 butnili na svetovno sceno, je svet tuhtal, kam naj s Springsteenom, bili pa smo tudi še pod vtisom dvojnega albuma Guns’n’Roses in Achtung Baby U2 iz leta 1991, ko smo tuhtali še, čemu so Dire Straits postali tako country, ne da bi, ignorantska mladež, upoštevali globoko Knopflerjevo zakoreninjenost v tej glasbi in njegova sodelovanja s Chetom Atkinsom in igranja v zasedbi The Notting Hillbillies. Tuhtali smo še, ali bodo R.E.M. šli na turnejo, pa niso. Losing My Religion so leta 1991 vrgli na lestvice brez turneje, in naslednje leto še Everybody Hurts. In, naposled, grunge je bil v polnem zamahu in kult Kurta Cobaina je s ploščo Nevermind zrasel v svetovno medijsko slavo in osebna prevpraševanja, ali je vse skupaj vredno. Na domačih tleh se je dogajalo razhajanje Jugoslavije, ki je rezultiralo v tragičnih bratskih genocidih. Balašević je leta 1991 izdal ploščo Marim ja … s pomenljivo pesmijo Nevernik, nato pa 1993 še Jedan od onih života s pesmijo Čovek sa mesecom u očima. Pengov je l. 1992 izdal Rimsko cesto z znamenitimi Generali.

Zanimivo obdobje, 1991-93, ko je na koncu tega triletja z glasbo zasedbe The Cranberries na sceni zavel svež baladni zvok, nekoliko strašljiv, ambientalen, z evokativnimi besedili in še bolj evokativnim Dolorisinim vokalom, ki se mu lahko (iz tega špila) približa bržčas zgolj še Sinead (njena »irska« plošča, ki je izšla pozneje, je zame kljub kritiškim zmrdovanjem še vedno monumentalno delo). Dreams, Linger, Zombie, Ode To My Family … No, evo: edina pomanjkljivost pričujoče vinilne kolekcije, ki v enajstih pesmih zbira najbolj znano glasbo irske zasedbe, je, da na njej ni ode družini, ene največjih uspešnic zasedbe in tudi ene njihovih ključnih pesmi. Zamerim, a z zadržkom, saj je na plošči zvečine vse ostalo: od že omenjenih Dreams, Zombie in Linger do When You’re Gone in Just My Imagination. Ko Dolores poje Dreaming My Dreams, si poslušalec_ka lahko pred seboj naslika: 1) mirno uspavanko, 2) strašljivo podobo irskih vojnih strahot, 3) ambientalno keltsko otožnost, ki je pozneje obarvala tudi celo vrsto najboljših solističnih pesmi Marka Knopflerja. A pri Cranberries ima ta ambient poseben, drugačen učinek. Niti stari mojster Ivan ni na svojih ploščah zabeležil toliko ambienta samosti in groze, kot ga slišimo v nekaterih najboljših pesmih The Cranberries in v potencirani poetični repetitivnosti njihovih besedil, precej podobnih poetiki Michaela Stipea in njegove ekipe.

In če je Dolores s svojim prezgodnjim odhodom postala še ena v vrsti tragičnih rockovskih ikon, naj vas to ne preganja preveč, ko boste poslušali pričujočo kompilacijo. Ni namenjena poveličevanju njenega kulta, pač pa glasbi, ki dandanes, tudi če jo slišimo sred trgovinskega centra (v katerih neverjetno radi vrtijo zlasti Linger), pripravi mimohodca, da se ustavi in prisluhne. Najboljša glasba The Cranberries me spominja na Brent Cross v meglenem in zlohotno mrzlem februarskem večeru, ko se ti zdi, da si sredi apokalipse in da te glasovi, ki jih slišiš iz megle, vabijo v pogubo, četudi so sirenasti, lepi, ne od tega sveta. In nato zagledaš avtobus, ki pelje na Finchley Road. Domov. Tako nekako se počutim tudi ta hip, čeprav se Šmarna gora z okna prav lepo vidi. A nekaj manjka. Ni tistega avtobusa na Finchley, 1500 km je dolga razdalja in ploščo moram obrnit. Jebat ga. Spomini na gimnazijo bojo morali zadostovati.

Share