Letos je za Norah plodovito leto; tik pred koronskim udarcem je izdala album z zasedbo Puss’n’Boots, a promocijski nastopi so nato odpadli. Solistični album je sprva napovedala za april, a ga je zaradi situacije prestavila na junij. Vmes je ves čas igrala na spletu, zbirala denar v dobrodelne namene in razkrila nekaj novih pesmi. Na predzadnji izdaji Day Breaks (2016) se je vrnila h klavirju, a skušala tudi nekolikanj eksperimentirati, takisto na lanski zbirki singlov Begin Again (2019), a aranžerski eksperimenti so na pol izzveneli tudi zaradi besedil, ki so žal precej klišejsko formulirana, čeprav v srcu z dobro (in tudi napredno) mislijo. Osebno pogrešam njene kitarske/ambientalno-eksperimentalne zvoke s plošč The Fall (2009) in Little Broken Hearts (2012), ko si je upala, čeprav tudi nekoliko klišejsko, a ne tako zelo kot zadnje čase, zaiti tudi v žanr morilskih balad. Najboljša besedila so bila na plošči The Fall, Fender Mustang ji je ustrezal, igrala ga je inovativno in čeprav na odru to še počne (zlasti s Puss’n’Boots), je klavir spet postal osrednje glasbilo, s katerim barva svoje pesmi. Ne več tako mladostno sentimentalno kot na prvih dveh ploščah, sliši se, da je nov album izdelek zrelega človeka. Zvočno se vrača v hibrid med albumoma Begin Again in Feels Like Home, ki je, če odmislimo pop pesmico Sunrise, imel nekoliko basovsko-waitsovski feeling, a težave so s spretnostjo podajanja sporočil.
Norah Jones zdaj misli, da uglasbuje poezijo, vsaj v nekaterih primerih, a njene pesmi o strtem srcu in sestavljanju življenja »iz nule«, denimo How I Weep, Hurts To Be Alone, Hertbroken, Day After, I’m Alive in Heaven Above bi lahko delovale večplastno tudi v aspektu aktualnih koronskih dogodkov, če bi bila dovolj spretna besedilotvorka. Tu pa tam jim to uspe, a redko. Besedila zvečine ostajajo v domeni pop formulacij o tem, kako boli, ko si sam, kako je treba iskati način, da živimo v trenutku in smo končno svobodni, kako je on »runner«, ona »chaser«, »hopelessly out of control«, »Little undone« itd. Vse tisto torej, kar slišimo v navadnih pop baladah. Klišeji še ne bi bili tako problematični, če bi imeli svež kontekst, če bi bili napisani drugače, a to se zgodi zgolj občasno. Pesem How I Weep je v svoji klubski basovsko-čelo-violasti ambientalnosti morda tozadevno in tudi sicer še najbolj prepričljiva in uspela pesem na plošči; ta je sicer precej zvočno/aranžersko monotona, česar od Norah ne bi pričakovali, čeprav se loti tudi orgel in na plošči slišimo kovinsko kitaro, godala in še kaj; ponavadi je take reči reševala z vokalom, če že ne drugače, tokrat pa tudi to ne uspe povsem.
Album je sicer lep, pomirjujoč, melanholičen, a kot se ji zadnje čase precej rado dogaja, deluje bolj kot glasba za ozadje, kar zagotovo ni bil namen. Verjamemo, da nam ima povedati določene stvari, pomembne stvari, a namena ne izpelje dovolj prepričljivo. Vsaj za tale, njeni glasbi sicer naklonjena ušesa ne. Dolgočasna postaja. In morda bi za besedila moral poskrbeti kdo drug; prijatelje ima tudi med nekaterimi eminentnimi besedilopiskami/pisci, zato bi veljalo malce »upokojiti« Jeffa Tweedyja, ki zadnje čase z njo precej sodeluje na glasbeni ravni, in poiskati sodelavce in sodelavke zlasti med spretnimi peresi. Morda bi se lahko naposled spet polotila tudi kakšne predelave, kar ji je vedno dobro šlo (Waits, Tom Petty in še kdo). Norah Jones namreč svojim uspehom navkljub vendarle ni (in to je že dokazala) zgolj prijazna in ušesom prijetna pop-easyjazzovska ikona, ki bi jo lahko odpisali s kategorijo »easy listening«, ampak je njeno ustvarjalno jedro nekolikanj širše; sega na vsa področja americane, od jazza do bluesa, folka in countryja, o čemer tudi sama večkrat govori. In ni izvajalka standardov kot denimo Diana Krall, pač pa avtorica. Vprašanje pa, koliko tovrstne moči dejansko premore in v kakšnem kontekstu (bržčas je to odvisno tudi od sodelavcev).
Nov album je zanjo zaradi več razlogov bržčas pomemben vnos v diskografijo in tako bo tudi za njene pristaše, vsaj tiste, ki so brezkompromisno veseli vsakega njenega posnetka. Drugi pa si bomo pričujočo ploščo še zavrteli za lahko noč, ker s svojo monotonijo na nek način pomirja – če ne poslušaš preveč natančno, kaj poje. Na spisku za poglobljeno poslušanje v prihodnje bo ostala How I Weep, ki me kot poslušalca s svojo intenzivnostjo vsaj malo izzove. In seveda klobuk dol za njena spletna igranja, ki so v teh nepredvidljivih časih samoosamitev, izolacij in fizičnih (ne socialnih) razdalj prislužila tudi precej denarja za dobrodelne namene!
