Pat Metheny Group
Travels
ECM, 1983
Dvojni cede Travels sem kupil v zgodnjih devetdesetih v Ljubljani, v trgovini na križišču Resljeve in Trubarjeve, za 4.500,00 tolarjev. Minilo je še pet let, preden sem album prvič poslušal na lastnem predvajalniku. Technicsov stolp, za začetek le z ojačevalnikom, dvokasetarjem, predvajalnikom cedejev in stovatnima zvočnikoma. Uvodni komad Are You Going With Me? se je najbolj prilegel zjutraj. Ob predtaktu sem nastavil glasnost, po uvodnem delu z vstopom Maysovih klaviatur po potrebi korigiral srednje in visoke tone. Še preden je Metheny vključil ‘sirene’ na Rolandovem kitarskem sintu, je bilo že vse nared za devetminutno potovanje. Ta komad se razvija. In to tako dobro, da enostavno moraš zraven.
Posebej močan vtis so name naredile tudi skladbe The Fields, The Sky, Phase Dance, Straight on Red ter baladi Travels in Farmer’s Trust. Phase Dance zaradi izjemne teme in solov, ki sta na posnetku tako dobro strukturirana, da sem ob poslušanju neuigranega nastopa PMG leta 2010 v Križankah (na 51. Jazz festivalu Ljubljana v sklopu turneje The Songbook Tour) kot razočaran otrok osamljen obsedel na tleh, obkrožen s stoječo navijaško množico poslušalcev, ki se jim je zdelo vse v redu. Le največje legende si lahko privoščijo gesto, da se obiskovalcem z odra opravičijo za ‘slabši’ nastop, češ da že nekaj časa niso igrali v tej zasedbi in da je to njihov prvi koncert na turneji.
Metheny je moj vtis popravil leta 2017 na nastopu s kvartetom, kjer je poskrbel za koncert mojega življenja. V oblakih sem bil sicer že leta 2004, ko je pri nas nastopil s triom. Vendar ta ekskurz ni namenjen primerjavi Methenyjevih koncertov. Povezava z albumom je dvojna: na gostovanju leta 2010 mi je Pat Metheny s posvetilom podpisal svoj album, taisti, o katerem govori ta zapis. Na to sem izredno ponosen.
Druga plat moje zgodbe se nanaša na zasvojenost z določenimi albumi in izvajalci. V mladosti me je to vodilo v pretirano občudovanje peščice glasbenikov, mojih velikih pet (Paco de Lucia, Pat Metheny, Freddie Mercury, Frank Zappa, John Zorn), zaradi česar sem spregledal ali celo namerno odrival veliko druge dobre glasbe. Na srečo sem kasneje dobrih deset let službeno obiskoval koncerte raznovrstnih domačih in tujih glasbenikov, kar mi je precej razširilo obzorje. Moji maliki niso postali manjši, le spoznal sem čisto moč glasbe. Do te prideš, ko se iz promocijskega paketa, ki nam ga vsiljujejo mediji, agenti, organizatorji, glasbene založbe, naučiš izluščiti kategorije, kot so popularnost, nagrade, reference, recenzije, promocija, trženje, produkcija, postprodukcija. Potem ostane samo glasba. In če je dobra, te zaznamuje.
Vprašanje je, ali z večkratnim poslušanjem postaja boljša. Ali je isto glasbo treba poslušati večkrat? Ali privezuje nase zaradi repeticije ali ker je enostavno dobra? Zaradi ‘mojega albuma’ Travels sem opustil študij prava. Igral sem na kitaro in obenem sanjal, da bom nekoč postal tako dober kot Pat Metheny. Kaj je šlo narobe? Sem dopustil, da se je glasba izjemnih talentov vtisnila vame tako močno, da mi je obenem zaprla pot do lastne ustvarjalnosti? Kakorkoli že, zdaj, ko sem že skoraj tri leta oče malčku, vem, da ponavljajoče se poslušanje iste glasbe ne izkorišča v polnosti otrokovih sposobnosti prepoznavanja in ujemanja zvokov. Zato doma (in upam, da čim prej spet na koncertih!) poslušamo raznoliko glasbo, preprosto in zahtevno. A glej ga zlomka, v avtu kljub temu na vsaki vožnji že dve leti in pol poslušamo le ‘Naj, naj’ (Mačka Murija). In če me bo sin kdaj vprašal, odkod Methenyjev podpis na dvojnem cedeju, bom rekel le: glasba s tega albuma mi je všeč in ob neki srečni priložnosti se mi je nanj tudi podpisal.
Primož Kristan je kulturolog, avtor notne zbirke »Zgodbe z vrtiljaka« ter učitelj kitare in kajaka na mirnih vodah.
