Pink Floyd
Animals
Harvest Records, 1977
Že od nekdaj mi je bila ljuba Metelkova. Ko sem prišla kot študentka v Ljubljano, je bila to moja prva načrtovana destinacija in od prvega obiska dalje sem se držala svoje kvote oziroma kot bi danes rekli, zadala sem si challenge – en koncert na teden ali vsaj na štirinajst dni v kakem izmed metelkovskih klubov, sicer mi je postalo dolgčas. A najbolj zapomnljiva leta na Meti so bila med leti 2011 in 2013, s poudarkom na 2013. Namreč, po dveh letih družbenega udejstvovanja, ki je šel od kampiranja pred ljubljansko borzo oziroma tako imenovani Boj Za, ki je nastal, ko je nekdo s transparentom po nesreči iz Borze izbil črko ‘r’ in jo nadomestil z ‘j’, do vseslovenskih ljudskih vstaj, ki so na ulico povlekle tudi 20.000 ljudi in s kontinuiteto ustvarile vsaj toliko pritiska, ki je (vsaj tako si želim verjeti) nekoliko spodbudil nekatere spremembe. Takratni mariborski župan Franc Kangler je bil enkrat že ‘gotof’, vlada Janeza Janše pa je prav tako nekaj mesecev kasneje padla pod razkritjem korupcije.
Po vseh zborovanjih in aktivizmu je bilo omenjenega leta 2013 potrebno tudi diplomirati, a je bilo v tej luči obiskovanje Mete še toliko bolj mamljivo. Če ni bilo uradnega koncerta, se je bilo zlahka priključiti v krog pred glasbeno sekcijo (običajno kitarsko), pred kovinskim okroglim paviljonom ali stolpom pred Jalla Jallo. Tam se je nekega prijetnega večera zaslišalo Pink Floyde, kar pa me je še bolj presenetilo, je bilo to, da je šlo tudi za dolge skladbe z albuma Animals, ki sem ga tisti čas poslušala tudi zaradi njegove politične vsebine. Za album, ki se deloma zgleduje po Orwellovi Živalski farmi, s tem da ne obravnava boljševizma, temveč je kritika kapitalizma, ne morem reči, da je zvočno gledano moj najljubši album. Tudi največji feni zasedbe ga ne cenijo nujno, mi je pa vsebina njegovega koncepta blizu in se mi je še posebej prikupil med protestnim obdobjem. Mogoče je malce vulgarno, a zdelo se je lahko vzporejati kapitalistične svinje in pse z vladajočo elito in poslušne ovce po vzoru komadov s plate. Zelo poenostavljeno gledano seveda. In da je plato v tistem momentu nekdo igral ‘Meti’, se mi je še toliko bolj vtisnilo v spomin.
Ne glede na letne čase smo z zgoraj omenjenim tovarišem preživeli obdobje večurnega preigravanja in petja na Metelkovi. To delovanje pa je v določenem času privabilo tudi nove prišleke, ki so zaokrožili glasbena srečanja. Ta srečanja so v enem letu postala bend. Včasih se malo poigravam z mislijo, da če takrat na Metelkovi ne bi bilo igranja Pink Floydov in tega albuma, ne bi bilo benda, nastopov v sklopu Klubskega maratona Radia Študent, albuma in kroga glasbenih tovarišev.
Kakorkoli, moj izziv med karanteno ni bil več obiskovanje koncertov, temveč gledanje francoske serije Le Bureau des Légendes s cimri ter štetje novookuženih. Prav tako pa sem se v tem obdobju vrnila k poslušanju omenjenega albuma, ki je ob današnji situaciji in ponovnih protestih še kako aktualen. A na žalost morajo petkova zborovanja ponovno naslavljati iste osebe. Kangler se je z lokalne politike prestavil na državno in Janez Janša je ponovno zasedel svoj nekdanji stolček. Takrat smo bili protestniki pod poskusom kriminalizacije označeni za komunistične zombije, ki jih vodijo strici iz ozadja ali pa levi fašisti, sedaj smo pa bojda kaviar socialisti, ki bomo krivi za drugi val korone. Če parafraziram preko Floydov – svinje in psi so še vedno na oblasti in ovce blejajo. Floydovske ovce sicer sčasoma premagajajo povzpetniške pse …
Brigita Gračner je sodelavka Glasbene redakcije in nekdanja fonotekarica Radia Študent, soustvarjalka e-časopisa na križiščih improvizirane glasbe Centralala.si ter vodja odnosov z javnostjo in razvoja občinstva pri Zavodu Sploh. Od leta 2014 igra in poje pri zasedbi Akami.
