Cageova znana opazka o tem, kako da tišina ne obstaja, mi je bila vedno zoprno ameriška in empiristična, saj z njo glasbo zvede na zvočni dražljaj, poslušanje pa na čutno zaznavanje. Zunaj obeh tišina obstaja, bodisi kot ideja, koncept, misel, metafora, odsotnost. Nekdo je o tišini govoril kot o učinku krika, ki zareže vanjo – je tako njegova odsotnost kot njegovo ozadje (tudi, če je čutno ne zaznamo). Obratno, da je tišna lahko tudi sled, pa ni povedal. Sled, odmev, vtis, ki stopi na plano šele »po zatišju«. Kot nekaj, kar ostane v ponovnem prebujanju zvoka sled spomina na njegovo prekinitev, četudi je v realnem času nismo zaznali.
Tako je šele nedavno, kot so nekateri ugotavljali, glasba »utihnila«. Zaradi »ukrepov« so koncertni odri ostali prazni, glasbena produkcija se je zreducirala na dnevne sobe tistih, ki se z njo bavijo, morda na tiho snovanje in zbiranje idej, povečini se je hrup preseliil na domače zvočnike. Zdaj veselo opažamo, da se utišanje glasbe končuje, kar baje pomeni, da je glasba ponovno »vzniknila«. Družbene in družabne vezi so, podobno kot glasba, utihnile. Sedaj bodo lahko, to logično sledi, ponovno vzniknile, saj je to tisto, kar se zgodi po prekinitvi. V nasprotju z geslom, ki so ga optimistično med zatišjem ponavljali nekateri filozofi, pred nami ni nova normalnost, želimo si nazaj staro. Vsi festivali, ki nam jih je nekaj vzelo, se sedaj vračajo in brezbrižnost poletnega poležavanja pod odrom je končno nazaj, le z nekajtedenskim zamikom. Ob manjšem popravku: nova normalnost v tem trenutku ni več geslo filozofov, ki so med zatišjem sanjali spremembo »stare normalnosti«. Ne, »nova normalnost« je danes ironična oznaka napovedanih ekonomskih posledic prekinitve ali politike kontinuiranega izrednega stanja, ki se pri marsikom še izraža v mešanici tesnobnega pričakovanja in neartikulirane jeze. Kaj želimo, ko ironično govorimo o »novi normalnosti« na tak način? Povečini želimo staro normalnost nazaj. Tu vstopi moj idealni album.
Sam še nikoli nisem spremljal tako malo kulturnih vsebin preko spleta kot v tednih virusa, ko je bilo časa za to obilo in arhivske vsebine več kot kdajkoli prej, ker niti slučajno nisem premogel zadostne koncentracije. Ideje, da je umetnost v tem času služila kot pomirjevalo in bodrilo, pravzaprav ne razumem. In kar naenkrat so vsi omreženi razgaljali svojih najljubših 20 glasbenih albumov, ko so portali objavljali plejliste, sem si jaz delal svojo samo zase, in sedaj lahko vsi izvemo, kateri je najljubši glasbeni album najširšega spektra profesionalnih udeležencev scen, na katerih sem se očitno, tako preko papirja, znašel tudi sam.
Zdaj, ko bi vsi kulturniki složno pozivali državo, naj jim prizna njihovo družbotvorno vlogo iz časa virusa ter temu ustrezno izplača račun, ko interesne skupine pritiskajo in zahtevajo odziv »drugega«, je morda tudi čas za premislek glede tega, ali znam/jo misliti preko lastne interesne skupine oziroma, ali sploh znam/jo artikulirati kakršno koli politiko, ki ne bi bila zgolj politika interesov. Zato je tišina moj idealni album za čase, ko si svojo protestniško še vedno lahko vsak odvrti ali odpoje sam in po svoji izbiri.
Tišina naj bo idealni album za čas, ko si promotorji in organizatorji – sicer razumljivo – rešujejo honorarje pred pričakovanim drugim valom. Ko je gospod Jelko uvedel karantensko predstavo s slavnim pozivom k uživanju, je zraven dodal še »opozorilo«, da užitek ne bo trajal večno. Morda se gospodu želimo zoperstaviti z reakcijo na ta drugi del stavka, češ: čim več glasbe, »ker spet lahko«! Morda pa je nekatere zmotil tudi prvi del, v katerem nas je gospod k uživanju šele pozval. »Uživajte medtem ko bomo mi vladali« – sledi poplava umetniških vsebin na internetu. Če je na omejevalno »dokler lahko« res tako nujno treba odgovriti z obilico glasbenih vsebin in bežanjem pred tedni, ko je glasba utihnila, pa recimo, da je na oblastni »uživajte« bolje odgovoriti s tišino.
Aleš Rojc je poslušalec in obiskovalec koncertov. O tem, kar sliši, se rad tudi pogovarja, ko se nima s kom, pa o tem občasno kaj napiše.
