Tom Petty
Wildflowers
Warner Bros., 1994
Ne spomnim se več natančno, kdo mi je dal za poslušat Wildflowers. Spomnim pa se, da je bilo v paketu pet cedejev, med katerimi je bil poleg omenjenega še Figure 8 Elliotta Smitha. Wildflowers spada v tisto skupino meni najljubših albumov, ki se mi ob prvem poslušanju niso zdeli nič kaj posebnega. Moji počasni možgani vedno potrebujejo malo več časa, da dojamejo genialnost, ki se skriva za navidezno preprostostjo. Ko začetna zadržanost prestopi v navdušenje ob novem odkritju, to ponavadi pomeni še dolgoletna poslušanja. Pač albumi, ki na tak ali drugačen način vsebujejo celo življenje.
Wildflowers sem prvič poslušal v srednji šoli. Poleg Pat Metheny & Charlie Haden: Beyond the Missouri Sky, je bil v enem obdobju to eden izmed dveh albumov, ki sem jih poslušal pred spanjem. Posledica je bila, da dolgo časa nisem slišal druge polovice albuma, saj sem vsakič zaspal nekje med petim in šestim komadom. Kljub temu, da sem imel CD, sem ga tako poslušal v dveh kosih, skoraj kot A in B stran vinilke. Spomnim se, da sem bil kasneje šokiran, da se par mojih najljubših komadov s tega albuma najde šele na drugi polovici.
Wildfowers je presečišče dveh ljudi, katerih delo mi je bilo v ogromen navdih – Tom Petty in Rick Rubin. Z vsakim od njiju sem imel obdobje, ko nisem poslušal nič drugega kot samo njuno delo. Za vsakega posebej se sprašujem, kako je mogoče, da je en človek vpleten v toliko dobre muzike. Oba sta mojstra navidezno preproste in minimalistične produkcije in oba imata globoko rada glasbo. Na Wildflowers jima je uspelo napraviti dovršene aranžmaje, ki hkrati ohranjajo ogenj žive izvedbe. Rick Rubin je nekje izjavil, da so potrebovali dve leti, da so dosegli, da album zveni, kakor da so ga posneli čez vikend.
Tom Petty je v svojem prekratkem življenju napisal goro fantastičnih komadov. O svojem procesu pisanja ni preveč rad razpravljal – iz strahu, da bi s tem izgubil pot do vodnjaka. V spominu imam, da je v nekem intervjuju o Wildflowers, prvemu komadu na albumu, povedal, da je pisanje komada trajalo natanko tako dolgo, kot je dolg komad. Komad je enostavno »padel ven«. Kasneje se je k njem večkrat vrnil, če je bilo morebiti potrebno kaj spremeniti, a sčasoma se je sprijaznil, da je komad popoln takšen, kakršen je spontano nastal.
Če ne bi pisanja tega članka prelagal cel mesec, bi zamudil izid Tom Pettyjeve domače demo verzije druge skladbe iz albuma You Don’t Know How It Feels, ki je izšla včeraj. Zanimivo je, da demo že vsebuje večino glavnih elementov končne studijske verzije. Presenetilo me je, da ta verzija vsebuje meni najljubšo kitico iz albuma (I’m so tired of being tired/ sure as night will follow day/ most things I worry about/ never happen anyway), ki pa ga na albumu najdemo v bridgeu zadnjega komada Crawling Back To You. Ta Pettyjev razpon med totalno spontanostjo, improvizacijo komada in potrpežljivim kombiniranjem materiala iz enega komada v drugega, dokler se tekst in glasba ne združita na najbolj naraven način, se mi zdi čudovit, saj ponazarja trud in predanost popolnosti, le da pa ta popolnost vedno dopušča tudi »napake«.
V različnih obdobjih so mi bili najljubši različni komadi. Po ponovnem poslušanju me je najbolj prevzel Wake Up Time. Heartbreakersi morajo biti eden najboljših bandov. Njihov »pocket« je neverjeten. Nikoli ne igrajo preveč, nikoli tudi ne igrajo »safe« in vedno tako, da je na prvem mestu komad, ki ga počasi gradijo in stopnjujejo. Nad njimi je fantastičen vokal Pettyja, ki poje o odraščanju, o točki, ko nas sedanjost prislili, da se hkrati ozremo nazaj in naprej.
Tom Petty je bil star malo čez štiridest, ko je posnel Wildflowers. Spodudno za vse, ki mislijo, da glasbeniki najboljše ustvarijo v zgodnjih dvajsetih. Pogrešam ga.
Daniel Vezoja je kantavtor. 2016 je izdal prvi solo album Where The Light Resides. Trenutno pripravlja novi album. Živi in ustvarja na Irskem in v Sloveniji.
