Res Nullius
Prekletih bazar
Samozaložba, 2011
Z nekolikanj melanholičnimi občutki se vedno znova vračam h glasbeni preteklosti, ki sem jo živela in doživela v življenjskem obdobju, ko običajno izoblikujemo osebni glasbeni okus in odnos do glasbene kulture. Med tem, ko je na oni strani luže sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja grunge gibanju uspelo »rešiti življenje« kitarski glasbi, se je pri nas vse bolj razvijalo in na veljavi dobivalo – kot smo ga najpogosteje imenovali – alternativno gibanje. Znotraj tega se je prav tako krepila raznotera klubska glasbena scena. Kreativni potencial aktivnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev v devetedesetih je prinesel zagon popa, rocka, blues rocka, punk rocka itn. Spremljali smo razmah elektronske glasbe, razplamtevanje hip hopa, bili smo očividci živopisnega stripovskega dogajanja in mnogih drugih subkulturnih dejavnosti.
Pri tem je večina takrat vzpostavljenih projektov nastajalo premišljeno in le redko brez nujne kritične distance. Ta bo bržčas umanjkala v mojih nadaljnjih vrsticah, saj jih tokrat po subjektivni oceni namenjam vladarjem takratnih klubskih rockovskih prizorišč, velenjski zasedbi Res Nullius. Navkljub očitkom nekaterih, da je njihov pevec Zoran Benčič morda kdaj zgrešil kakšen ton in navzlic kritikam, da so Res Nullius velikokrat izzveneli »razštelano«, še vedno vztrajam, da so prav Velenjčani na čelu s pevcem Benčičem in kitaristom Boštjanom Senegačnikom, ki sta bila jedro skupine, eden izmed najbolj artikuliranih slovenskih (pogojno rečeno) garažnih rockovskih bandov.
Avtorsko glasbo so začeli pisati v začetku devetdesetih, vendar so na njihovih prvih dveh albumih No One Can Like the Drummer Man iz leta 1993 in Dead Town Dogs iz leta 1995, najprej prevladovale skladbe z besedili v angleščini. Oba albuma sta naletela na odobravanje tako kritike kot občinstva, kakovost drugega Dead Town Dogs pa je med drugim zadovoljila standarde ene od takrat najmočnejših glasbenih založniških hiš v bivši skupni državi, Croatia Records iz Zagreba. Posebnost njihovega avtorskega izraza so torej prepoznavali tudi zunaj slovenskih meja.
Kmalu po objavi njihovih prvih posnetkov so jih v domovini kot perspektivne glasbenike sopodpirali predvsem glasbeni uredniki ljubljanskega Radia Študent. Res Nullius so že s prvima dvema albumoma jasno nakazovali svojo primarno glasbeno usmeritev, saj so znali mojstrsko počrpati najboljše od nekaterih svojih glasbenih idolov. Med najbolj zaslužnimi za avtorsko začinjen garažni zvočni prispevek Res Nullius pa je nedvomno Iggy Pop z zgodnjimi posnetki, zlasti iz obdobja, ko je deloval skupaj z The Stooges. Na debitantsko ploščo so, denimo, uvrstili skladbi z naslovoma Iggy Part 1 in Iggy Part 2. Izrazito naklonjenost do tega svetovnega rockovskega velikana pa je Zoran Benčič, pevec in glavni besedilopisec pri Res Nullius, nato izrazil s priredbo Iggyjeve skladbe R’n’R Party iz leta 1981.
Istoimensko R’n’R Party, s sijajno priredbo glasbe in s slovenskim besedilom, pa najdemo med trinajstimi na albumu Zdravo je biti divji iz leta 1997. Prav ta je bil prvič po ustanovitvi Res Nullius v celoti spisan v slovenščini. Za takšno odločno in odlično potezo so bili fantje potem tudi »nagrajeni« z uvrstitvijo na seznam predvajanih na nacionalnem radiu. Toda najboljše ocene so Res Nullius dobivali ravno na terenu, torej na svojih živih nastopih. Tudi v Ljubljani, ki je bila za sicer introvertiranega Zorana Benčiča vsakič znova posebna preizkušnja. Tremo in negotovst pred ljubljanskim občinstvom je potem deloma prikrival z dovolj popitega alkohola, njegova dokaj statična drža na odru pa mu je pomagala, da je dajal vtis »kul frontmena«. Prav takšen je ostal vse tja do konca delovanja banda, ki je četrto ploščo Revolver ljubezni objavil šele po petih letih premora in po zaznavnih kadrovskih spremembah.
Tako smo po letu 2003 podvomili o možnosti njihovega nadaljnega kreativnega dela.
Minilo je celih osem let, ko se je na veliko veselje fenov velenjskih Res Nullius oglasil z napovedjo petega albuma Prekletih bazar, ki so ga snemali v mostarskem glasbenem centru Pavarotti. Junija letos je minilo natanko devet let od izida tega preroško razkošnega glasbenega izdelka, s katerim so Res Nullius žal dokončno zaokrožili avtorski opus. Navkljub mojemu tihemu pričakovanju pa tudi naslednikov tega benda z vsaj podobno prepoznavno identiteto pri nas žal še nimamo. Zato pozornost namenjam njihovi peti in zadnji stvaritvi, Prekletih bazar, kajti na njem so komadi, ki jih tako konceptualno kot kontekstualno lahko brez pomisleka umestimo tudi v zdajšnji zgodovinski čas. Takojšnji učinek ima že kolorit pomenljivih naslovov, ob poslušanju briljantnih pripovedi Zorana Benčiča pa dobesedno osupnemo nad njegovo vizionarsko rockovsko držo. Ob koncu se na kratko osredinjam le na prvih pet skladb, s prepričanjem, da boste pritrdili mojim mislim o veličini tega prvovrstnega slovenskega rockovskega banda.
- Prekletih bazar je naslovna, v kateri Zoran Benčič, vsaj zdi se, opiše prav nas. Tukaj in zdaj.
»…. v krogu prej, v krogu zdej, v krogu potem… nerešljiv problem…«
Torej, rešitve za nas najbrž še ni, saj kot nadaljuje Zoran: » …ljudje govorijo samo še bla, bla, bla…!«
- Krvavi kolaž je morda še bolj primerna času, v katerem živimo. Namreč, že v prvem verzu je Zoran zadel naravnost v sredo tarče, ko nas jasno vpraša: »Ali imaš kdaj občutek, da si opazovan?«
- V vagonu razrtganih duš se pred nas postavi še ena slika od včeraj do zdaj.
»Poglej to hordo, pljuni im u lice, jebi jim mater, glej jih v oči! Poglej to hordo, dvigni glavo, grizi, grizi do kosti!«
- Rock’n’roll, je vendar tudi to.
»….na goli koži srh …. »…in ti si čas v ogledalu…«
- Nikomur ne govori ničesar o men je izpovedno bogata ljubezenska blues rockovska balada, v kateri Zoran stoično razkazuje svoj čustveno ranljivost.
»…tu sem jaz in moja nemoč, ti deliš svoj smeh z napačnimi ljudmi. Kot da sem mrtev, ti ne vidiš mojih oči… moja draga, moja draga…«
Aida Kurtović je glasbena urednica, ki se je kalila na Radiu Študent, sedaj pa že dolga leta sooblikuje glasbeni program na nacionalnem Radiu Slovenija.
