Gori Ussi Winnetou
Mens sana in malvasia istriana
Helidon, 1990
Če parafraziram francoskega zgodovinarja analovske šole Fernanda Braudela, lahko rečem: »Vedno sem ljubil Mediteran, ker prihajam s severa Primorske!«. Vsekakor je citat veljal zame v mladosti, saj sem, fasciniran z jadransko obalo, želel postati morjeplovec. Občudoval sem tudi bele mornarske uniforme Ratne mornarice… A kakor je v življenju v navadi, me je pot odnesla daleč od morja. Spomnim se, kot bi bilo danes, da smo s prijatelji ob slovesu od najstniških let letovali v Pulju, zame enemu najbolj zanimivih zgodovinskih mest na Jadranu. Bolj kot ogled amfiteatra me je navdušilo Mornaričko spomen groblje.
V zadnjem letniku gimnazije se nas je peterica posthipijevsko odetih pajdašev s fiatom 750 oziroma takrat popularnim fičotom odpravila iz Tolmina po dolini Soče dolvodno ter naprej v Vipavsko dolini, v vasico Dobravlje, takrat znano po rock koncertih. Tam je igrala puljska skupina KUD Idioti. Bolj kot sam koncert je name pustila močan vtis pesem Addio Pola, ki so jo spustili takoj po koncertu. Takrat je ravno mimo prikorakal znanec, eden redkih tolminskih hardcorovcev. Takoj sem ga dregnil s komolcem in ga vprašal po avtorju. Na uho mi je zavpil: Blašković! Franci Blašković je angažirani istrski rocker in kantavtor, ki je leta 1986 ustanovil neformalno alternativno cabaret-rock grupo z nenavadnim imenom Gori Ussi Winnetou, ki je sodelovala tudi s someščani KUD Idioti.
Po končni gimnaziji so se dijaški prijatelji razkropili na študij v Ljubljano, jaz pa sem se nekaj let šolal na življenjskem faksu pri proFEOsorju Ivanu Volariču, s katerim smo na kobariškem opravljali pionirska arheološka izkopavanja. Med poletnimi počitnicami se nam je pridružil tudi moj bivši sošolec Simon, ki mi je iz Ljubljane v dar prinesel kaseto Mens Sana In Malvasia Istriana skupineGori Ussi Winnetou. Kot je povedal, je glede na ovitek posumil, da bi mi morala biti vsebina kasete všeč. Zadel je v sredo! Že med prvim poslušanjem se mi je pričelo svitati in sem si v spomin priklical izolski Koncert v ulici, kjer so leta 1990 skupaj nastopili Drago Mislej Mef, Franci Blašković, Drago Mlinarec ter Vlado Kreslin in sem ga gledal na RTV Ljubljana. Bolj kot glasba, ki jo je Blašković s karnevalskim nastopom izvajal na playback, mi je v spominu ostal nastop Draga Mlinarca ter njegov kultni Caracas ter skupinski nastop omenjenih kantavtorjev, ko so zapeli komad Mama, jaz nočem bit mona!. Nekaj let kasneje sem Breclja po njegovem nastopu na koncertu za begunce iz Bosne in Hercegovine žical, naj s seboj v Tolmin naslednjič pripelje tudi Blaškovića. Odgovoril mi je, da Blašković pod Krn pa že ne bo prišel! Takrat je krožila legenda, da njegova noga ne prestopi Učke, kar je bilo povsem logično, saj je predsedoval Ligi za borbo proti turizmu. Mnogo let kasneje, ko so turisti preplavili večji del Slovenije, smo ugotovili, da je imel še kako prav.
Z glasbo, ki poje hvalnice istrski malvaziji, sem okužil tudi nekatere druge Tolmince, saj sem kaseto za potrebe presnemavanja nesebično posojal naokrog. Ko sem služil domovini, mi je pomagala prebroditi mnoge neprespane noči. Spomnim se, kako sem bil obupan, ko mi je walkman požrl trak, a mi ga je uspelo nepoškodovanega rešiti iz zobovja požeruha. Ob poslušanju besedil mi je mašta delovala na polno. Materiala za domišljijo je bilo več kot dovolj, saj so besedila v večini nerazumljiva, zapeta so v mešanici hrvaškega, nemškega, italijanskega in slovenskega jezika, ki spadajo med historične jezike te večnacionalne pokrajine. Poanta albuma je nostalgični spomin na boljšo preteklost, ko je bil Pulj pomembno pristanišče Avstroogrske.
Postal sem opazovalec z udeležbo v štorijah, ki niso imele ne konca ne kraja. V domišljiji sem se potepal po Pulju in okoliških vaseh, poslušal vojaško godbo, ki je v bloku X igrala odličen jazz, na terasi Uljanik organiziral prvi rock koncert v Istri. Premišljeval o dejanju Marie Pasquinelli, ki je pri Dvojnih vratih ustrelila britanskega brigadnega generala Roberta de Wintona. Kockal v kazinoju ter se udeleževal mornarskih plesov. Na mornarskem pokopališču sem pokopal prijatelja mornarja. V zimskih dneh, ko sem se švercal na tramvaju, sem si roke grel z vročimi kostanji. Med osvoboditvijo Trsta sem si na Ponterossu skupaj z brati Kozlich privoščil muli klobas (krvavice oziroma mulce). V ulici Castropola sem obiskoval bordele ter špilal ljubimca on the dark of the botanic park. Med obiskom tovariša ‘Ljubičice bela’ sem se drl »Nije Tito koji hoće Istru, več je Istra koja hoće Tita!«. Skupaj z rudarskimi kameradi sem organiziral Labinsko republiko. V hladu orehov sem sesal kapljico domačo – v sodelovanju z naravo, seveda…
Po vrnitvi iz vojske sem ugotovil, da je vrag vzel šalo. Da mi ne bo treba v življenju več delati, kakršen je bil takrat lumpenproletariatski pogled na študentarijo, sem se tudi sam odpravil na študij zgodovine v Ljubljano. Mojo študentsko sobo v Rožni dolini ni krasil poster Che Guevare temveč plakat skupine Gori Ussi Winnetou (nekakšna mešanica motivov iz albumov Welcome Home in Ich Bin, Du Bist Und Amen). Medtem, ko so prijatelji romali na koncerte Stonesov in ostalih velikih glasbenih legend, sem imel sam le eno glasbeno željo – prisostvovati koncertu Gori Ussi Winetou, za katerega sem bil pripravljen odšteti tudi do sto takratnih nemških mark, saj sem se že neuspešno udeležil koncertov v Klubu B51 ter na Kreativnem taboru Sajeta. Oba sta odpadla. Leta so minevala… Dokler ni prišlo leto 2011.
Med vnašanjem glasbenih dogodkov v koledar SIGICa sem na strani Menze pri koritu, ki je v tistem času veljala za enega najbolj progresivnih klubov v prestolnici, zasledil najavo za koncert Gori Ussi Winetou. Počutil sem se kot bi šajeta udarila vame, od vzburjenja mi je srce pumpalo sto na uro. Nestrpno sem pričakoval koncert, saj sem se bal, da bom tudi tokrat izvisel. Nisem! V prenovljeni postavi so odigrali vse največje hite, ki jih ni malo. Kasneje je album s koncerta poimenovan Volim Menzu pri koritu izšel pri Franjićevi založbi Slušaj najglasnije. To je bil Blaškovićev 79. album. Do danes jih dodal še dvajset več, kar je mnogo več, kot jih je za življenja izdal legendarni Frank Zappa, avtoriteta, katero je čutiti v glasbenem izrazu Franka Blaškovića. Nekaj tednov po koncertu sva ob šanku pri Mariči prišla z Markom Dolesom na idejo, da bi lahko Gori Ussi Winnetou nastopili na vikend turneji v Tolminu in Pivki. In tako je Blašković prišel pod Krn, oziroma pod (Tolminski) Migovec. Kar se je nekoč zdelo nemogoče, je postalo mogoče.
PS. Ko sem pričujoči tekst že oddal, sem ugotovil, da ni bilo čisto tako, kakor sem zapisal, saj sem se spomnil, da sem svojo nedolžnost s skupino Gori Ussi Winnetou v Menzi pri koritu izgubil že leta 2004.
Dušan Mijanović je strokovni sodelavec pri Slovenskem glasbenoinformacijskem centru ter član uredniškega odbora spletne Revije Odzven
