Johnny Cash – The Mercury Years 1986-1991 (UMG/Mercury 2020)

Leta 1986 je Johnnyju Cashu potekla pogodba z založbo Columbia, pri kateri je od leta 1958 posnel niz prelomnih albumov, med njimi tematske Blood, Sweat And Tears (1963), Bitter Tears – The Ballads Of American Indian (1964)in Sings The Songs Of The True West (1965) ter dve zdaj antologijski koncertni plošči At Folsom Prison (1968)in At San Quentin (1969). S temi ploščami je redefiniral (kot pred njim že Merle Travis in Frank Sinatra, za njim pa Beatli) vlogo albuma kot umetniškega artefakta, ne zgolj naključne zbirke desetih ali dvanajstih pesmi. Pri založbi so ga leta 1986 odslovili, kar je na countryjevski sceni povzročilo precej jeze in nelagodja, a Cash že nekaj dolgih let ni posnel prave uspešnice. V sedemdesetih je po uspehu s TV-oddajo nekolikanj izgubil rdečo nit in postal sinonim za »družinski entertainment«, »oče naroda«, kot se je izrazil Kris Kristofferson, čeprav je v začetku desetletja s pesmimi, kot je denimo Man In Black, igral pomembno vlogo pri družbenokritičnih pogledih na tedanjo oblast v ZDA (četudi naj bi v resnici Nixona skrivaj načeloma podpiral). Njegovi albumi so postajali nekolikanj dogočasni in predvidljivi, čeprav so se našle nekatere izjeme, denimo John R. Cash (1975), ki je bil eden redkih Cashevih albumov, kjer je bila glasbena podlaga posneta posebej, zato ga sam Cash ni preveč maral, a na njem je bila peščica zanimivih izvedb, denimo My Old Kentucky Home Randyja Newmana, The Lady Came From Baltimore Tima Hardina, The Night They Drove Old Dixie Down Robbieja Robertsona in Cocaine Carolina Davida Allana Coeja. Osemdeseta je začel s ploščo Rockabilly Blues, na kateri je želel obuditi spomin na svoje memphiške dni, a že od srede sedemdesetih ga je tepla produkcija in v prvi polovici osemdesetih ni bilo nič drugače. Trudil se je, da bi ostal relevanten, radijske postaje pa se z izjemo duhovitega singla One Piece At The Time (1976) na njegovo glasbo niso več pretirano odzivale. Med letoma 1980 in 1986, ko je končal »razmerje« z založbo Columbia, je posnel pravzaprav zgolj štiri res izstopajoče izvedbe: Kristoffersonovo The Last Time (1980), Prineovo Paradise in Georgia On The Fast Train Billyja Joeja Shaverja, kjer celo jodla (1982) in Springsteenovo Highway Patrolman (1983), ki je pri kritikih (upravičeno) obveljala za njegovo najboljšo izvedbo iz osemdesetih.

Mojster je nato dejal, da vsaj nekaj časa ne namerava iskati založb, a ko je leta 1987 pri založbi Mercury izšel album Johnny Cash Is Coming To Town, je postalo jasno, da se še ni čisto vdal. Na njem najdemo nekatere zanimive pisce, denimo Elvisa Costella v pesmi The Big Light, Guya Clarka (Let Him Roll, Heavy Metal (Don’t Mean Rock’n’Roll To Me)), Jamesa Talleyja (W. Lee O’Daniel And The Light Crust Doughnut Boys), Sixteen Tons Merlea Travisa in dve avtorski pesmi, ki ju je posnel že leta prej (I’d Rather Have You in The Ballad Of Barbara). Čeprav so nekateri kritiki album hvalili kot raznolik in repertoar kot dobro izbran, kar drži, se Casheve interpretacije zdijo nekoliko znaveličane, produkcija pa je sterilna in kljub trudu, da bi se ohranil značilni Cashev bumčikabum, ta ostane nekje zadaj. »Going through the motions« je dober izraz, ki velja za večino Cashevega opusa za založbo Mercury – vseh pet studijskih albumov, ki jih je posnel zanjo, so letos ponatisnili na vinilu v zbirki The Complete Mercury Recordings 1986-1991. Dodali so še trojni kompilacijski album Easy Rider, ki prinaša izbor iz tega obdobja, dodaja pa še nekaj pesmi iz leta 1986, ki so pri založbi Mercury izšle na albumu Class Of 55, ko je Cash še snemal za Columbio. Na albumu gre za druženje s Carlom Perkinsom, Jerryjem Leejem Lewisom in Royem Orbisonom, prijatelji in kolegi iz petdesetih (Sun Records), a tudi tisti album je preproduciran; stari rokerji zvenijo nekolikanj zbanalizirano, ko se spominjajo svojih korenin in preminulega kolega Elvisa; še najbolj pristno zveni Killer, Jerry Lee, medtem ko se prijatelji v izvedbah Jenningsove Waymore’s Blues in poklonu Elvisu We Remember The King nekolikanj preveč trudijo. V Waymore’s Blues spet zmaga Killerjev glas v odmevu, ki pravzaprav »naredi« izvedbo.

Leta 1988 je nekdo pri založbi Mercury dobil idejo, da bi Cash za njihov niz Hall Of Fame znova posnel dvajset svojih uspešnic. Dvojni album Classic Cash med poznavalci še vedno velja za eno večjih »sramot« v Cashevem opusu. Stari bard je te pesmi prepeval vse življenje in ob prenapeti produkciji, kjer je čisto preveč sintetizatorjev, zveni naveličano, češ, te komade že itak poznate. Tu pa tam se mu glas nekolikanj vznemiri, a zvečine nas nove izvedbe spomnijo zgolj na to, kako drugačni in prvinski so bili izvirniki. Plošča je sicer čisto lepo poslušljiva, a pravega Cashevega pristaša bo pustila hladnega. Istega leta se je Cash zaprl v studio z različnimi sodelavci in posnel album Water From The Wells Of Home, album duetov z Emmylou Harris, June Carter, bratoma Everly, Hankom Williamsom mlajšim, Waylonom Jenningsom, Glenom Campbellom, Paulom McCartneyjem, hčerko Roseanne in sinom Johnom Carterjem. Izbor pesmi je zanimiv, med drugim srečamo Call Me The Breeze J. J.-a Calea, novo različico Clementove Ballad Of A Teenage Queen, s kitico, ki je leta 1958, ko jo je Cash posnel za založbo Sun, na srečo izpadla, pa star standard Roya Acuffa As Long As I Live in New Moon Over Jamaica, ki so jo spisali Cash, Tom T. Hall in McCartney. Produkcija je spet pretirana, dueti pa nenavdihnjeni, šablonski, čeprav bi v zgoraj navedeni družbi moral Cash kar zagrmeti; in njegovi sotrudniki/ce tudi. A sliši se, kot da so rekli: dajmo hitro tole posnet, pa domov. Poleg tega Cash ni ukrojen za bluesovski rock J. J.-a Calea in tudi njegov sin na posnetku bolj moti kot koristi. Želi se tudi dokazati na kitari in Casha kar slišimo, ko pomisli: kaj sploh počnem tukaj? Ko je plošča izšla, občinstva niso več pretirano zanimali novi Cashevi albumi, sam protagonist pa je v še vedno razprodanih dvoranah resignirano pel greatest hits in, tako se je zdelo, pozabil na svoja nekdanja drzna glasbena raziskovanja.

A pri založbi Mercury se niso vdali, leta 1990 so izdali ploščo Boom Chicka Boom, ki naj bi privabila že z naslovom in podobnim konceptom kot Coming To Town. Namen je bil dober in Cash za hipec oživi v duhoviti A Backstage Pass, avtorski pesmi o zaodrju na koncertih Willieja Nelsona. Pesmi Elvisa Costella (A Hidden Shame) in Harryja Chapina (Cat’s In The Cradle) bi morda bolj prepričljivo zadoneli v producentskih rokah kakšnega Rubina, Bob Moore pa se je držal novonashvillskih produkcijskih navad, ki so vedno znova prevpile bum čika bum Cashevega osnovnega zvoka. Da ne bo pomote: Casheve plošče so bile konec osemdesetih (kot denimo Waylonove v istem obdobju) kljub pogosti nenavdihnjenosti še vedno precej boljše kot večina tistega, kar se je takrat prodajalo kot country (za radijske postaje), a obenem so na sceno prišli nekateri novi obrazi, ki so obetali; bili so mladi in željni dokazati, da countryjevska glasba ni zgolj za ljubitelje omlednega popa z rahlim twangom in da se lahko lepo razume tudi z rockom, jazzom in bluesom: Steve Earle, Lyle Lovett, Dwight Yoakam … Vsak od njih je imel svoj štih: Earle je bil tudi klasični roker in bluegrassovec, Lovett je svojo folkovsko countryjevskost spajal z bigbandovskim jazzom in bluesom, Yoakam pa je stavil na nadgradnjo bakersfieldsovskega zvoka iz šestdesetih z modernimi, a produkcijsko nevsiljivimi toni. Če pa ste hoteli slišati nekaj Leftyja Frizzella sredi osemdesetih, je bil tu Randy Travis. Od stare garde sta se presenetljivo dobro držala Nelson in Haggard, čeprav sta oba verjetno izdajala preveč plošč, a o tem bi se spet dalo debatirati.

Leta 1990 se je Cash tudi za hip »vrnil« k založbi Columbia kot del zasedbe The Highwaymen, ko je s prijatelji Nelsonom, Kristoffersonom in Jenningsom izdal drugo ploščo Highwayman 2 pod okriljem bivše založbe. Plošča ni bila tako znamenita kot prva (čeprav je prišla na četrto mesto countryjevskih lestvic), na njej pa se je Cash med drugim v pesmi Songs That Made A Difference spominjal večera februarja 1969, ko so pri njem doma imeli t. i. »guitar-pull« in peli nekatere zdaj znamenite pesmi: Graham Nash denimo Marrakesh Express, Dylan Lay Lady Lay, Shel Silverstein A Boy Named Sue, Joni Mitchell Both Sides Now, Kris Kristofferson pa Me And Bobby McGee.

Leta 1991 je Cash izdal zadnji studijski album za založbo Mercury, The Mystery Of Life. Na njem so bile nekatere pesmi, ki jih je posnel še septembra 1986 na prvih snemanjih za Mercury, pritoževal pa se je, da založba nove plošče sploh ni promovirala in natisnila zgolj 500 izvodov; glede slednjega je malce pretiraval. A kljub temu je bilo jasno, da se sodelovanje končuje. Album The Mystery Of Life je ponovil formulo Coming To Town in Boom Chicka Boom, s pesmimi Toma T. Halla, ki je s Cashem zapel I’ll Go Somewhere And Sing My Songs Again (preroško), Johna Prinea (The Hobo Song) in Joeja Nixona, ki je spisal naslovno pesem. Cash je iz preteklosti povlekel pesmi Hey Porter s svojega prvega singla za založbo Sun (1955) in Wanted Man, ki sta jo konec šestdesetih napisala z Dylanom. Na ploščo je spet uvrstil duhovito avtorsko zabavljico, tokrat Beans For Breakfast, in v glasu se sliši, da se je res zabaval, ko jo je pel. Tudi v Hobo Song se sliši, da mu le ni čisto vseeno. Producent plošče je bil Cowboy Jack Clement, ki pa mu ni uspelo odsterilizirati produkcije.

Cashevo obdobje pri založbi Mercury je obveljalo za t. i. »prehodno obdobje« med znamenitimi leti pri založbi Columbia in začetkom sodelovanja z Rickom Rubinom, kar mu je oživilo kariero. Plošče, ki so nastale v tem vmesnem obdobju, so natanko to: prehodne. Nevsiljive, občasno zabavne. V kontekstu, ki ga poznamo zdaj, je lahko reči, da si je Cash na njih vzel čas za razmislek, kako naprej, vendar pa ob koncu osemdesetih s svojo kariero ni bil prav nič zadovoljen. Tudi z zdravjem ne; po vnovičnih težavah z odvisnostjo od tablet v zgodnjih osemdesetih je konec osemdesetih moral na operacijo srca, s tem pa se je začel tudi dolg niz zdravstvenih težav, ki so se vlekle in stopnjevale vse do njegove smrti. Albumi za založbo Mercury so bili in ostajajo zgolj znamenja ob poti; zanimivo jih je poslušati, razen takrat, ko produkcija le preveč zmoti in pesmi postanejo preomledne, ne moremo pa jih uvrščati med njegova najboljša dela. Nič hudega – ta so ga čakala po letu 1993.

Share