Lingua Ignota
All Bitches Die
Profound Lore, 2017
Pisalo se je leto 2016, ko sem doživela svoj prvi pravi, prelomni panični napad. Z bivšim ljubimcem in skupnim prijateljem smo se vračali iz češkega festivala Brutal Assault in ker nam ni bilo za iti domov takoj po festivalu, smo se odločili še za kratek izlet do najvišje češke vzpetine – Snežke. Šlo je za lep izlet, dobro smo jedli in malo igrali tarok, le bivši nesojeni fant je bil nekoliko nepredvidljiv – ali je bil nesramen ali pa mi je bil preblizu in se je igral z mojimi čustvi. Na zadnji skupni dan je bil še posebej vztrajen v svoji igri kvazi osvajanja z namenom zadoščanja svojemu egu, torej brez kakršnih koli resnih namenov vzbuditi slo, potem pa jo pomendrati. Takrat že precej časa nisva bila intimna, a saj ni zares šlo za to, da bi bila, to nikoli ni bilo na mizi te odvratne igrice.
Na poti domov smo se ustavili pri neki graščini z zeliščnim vrtom na prostem, utrgala sem nekaj lističev žajblja, da jih malo požvečim, saj sem bila že precej ziritirana od nenehnega ‘powerplaya’, izmenjavanja ‘upper-handa’, merjenja moči. Potem pa se je začelo stopnjevanje tesnobe, z vsakim novim ugrizom v lističe žajblja sem bila bolj brez sape. Izpljunila sem žajbelj, a pekoč in zadušljiv občutek ni popustil. Na začetku nisem upala ničesar reči, a dušenje se je samo še stopnjevalo. Peklensko dušenje v avtu s človekom, ki mu ni bilo mar zame. Seveda smo na poti v Slovenijo, še nekje na Češkem, naleteli na zastoj in takrat je zares udarilo. Omotica, hiperventilacija, občutek dušenja, v bistvu šolski primer paničnega napada. Moj obup na potenco, čustveni zlom skozi strah in jezo. Odpeljal me je do prve bolnišnice, ker je bilo stanje navzdržno, bila sem prepričana, da sem se zastrupila z žajbljem. Pospremil me je do dežurnega zdravnika v neko novo, na pol postavljeno avstrijsko bolnico, kjer je postalo jasno, da leži vzrok mojega dušenja nekje drugje in ni posledica uživanja žajblja. Vseeno sem dobila neko tableto, verjetno antihistamin, saj sem potem kmalu zaspala na zadnjih sedežih njegovega avta. Ta slaba in patetična zgodba se seveda ni zaključila z izstopom iz avta leta 2016, prišlo je leto 2017 s še bolj sprevrženimi igricami moči, ko sem se dokončno zlomila pod njegovo težo.
Po uničeni samopodobi in z diagnosticirano panično motnjo pa sem se naposled srečala z albumom All Bitches Die pevke in herojke, ki smo jo ženske potrebovale, Lingue Ignote. Album je izšel leta 2017, torej v letu mojega velikega padca, aktualen pa je bil še zmeraj v 2018, 2019 in na žalost celo v 2020. Kristin Heyter, ki stoji za imenom Lingua Ignota, z albumom All Bitches Die problematizira nasilje nad ženskami, predvsem s strani moških, saj je bila tudi sama žrtev nasilja.
Kar sem sama potrebovala po teh nesrečnih stikih z nesojenim ni bilo večno vdajanje žalosti, trpljenju in razočaranjem nad ljudmi, rabila sem postati aktiven subjekt, ki sprejme izkušnje kot so, prevzame svoj del odgovornosti in gre dalje z dvignjeno glavo. Podobno kot Angela Carter zapiše v knjigi Sadeian Woman, kjer markiza de Sada predstavi kot neke vrste feminista, ko v primerjavi Juliette z Justine favorizira Juliette, ki ima svoje življenje veliko bolj pod kontrolo, ko zadaja in ko sprejema bolečino, saj je pri obojem aktivna udeleženka, za razliko od nesrečnice Justine, ki naivno verjame v višje dobro in kot mučenica pasivno sledi toku svojega življenja, ne glede na to, kam jo ta ponese. Že res, da je velik del tako fizičnega, kot psihičnega nasilja nad ženskami krepko naslonjen na zgodovino patriarhalnih odnosov, a kljub temu je v odnos vedno vključenih več oseb in prav vsaka nosi svoj del odgovornosti.
Album All Bitches Die ne bi mogel bolje izpostaviti problema pasivnega ženskega objekta. Angelski vokal vpet med božansko, liturgično svetlobo in človeško, nepopolno temo, pospremljen z različnimi posnetki, noise in industrial vložki skupaj ustvarijo popoln kolaž, ki s komadi Woe to All (On the Day of my Wrath), All Bitches Die (Bitches All Die Here), For I Am the Light (and My Is the Only Way Now) in Holy Is the Name (Of My Ruthless Axe) postavi temelje za dom vsem nadaljnim razmislekom žensk, ki se ne želijo prepustiti utečenim tokovom in odgovornost za svoje življenje prevzeti v lastne roke. Nekako tako, kakor nas posnetek moškega vokala uvede v skladbo For I Am the Light (and Mine Is the Only Way Now).
“Life or death, make a choice today – are you going to choose life, or will you choose death? We all make that decision, and we make it every day of our lives.”
Sara Šabjan je sodelavka Glasbene redakcije Radia Študent, kjer urednikuje tudi avtorsko oddajo Desadovnjak. Trenutno je zaposlena kot oskrbnica koče Zavetišče pod Špičkom, kjer kuha joto in neguje dobre sosedske odnose z gamsi in svizci.
