Jefferson Airplane
Surrealistic Pillow
RCA, 1967
Glasba. Ta moja večna spremljevalka. Glasba in glasbeni okus. Kdo ga določa, kako se oblikuje, spreminja, kaj ga navdihuje, od kod črpa, je morebiti že od vedno tu nekje, globoko v tebi in ga potem samo z novimi zvoki, izkušnjami, spoznanji, vedenjem in čutenjem ponotranjiš? Se v njem udomačiš, in je del tebe. Tvoje osebne zgodovine.
Pestra, dolga in raznovrstna je zgodba o mojih glasbenih vplivih. Odraščala sem ob zvokih očetovih orgel, italijanske canzone, dokler me ni ugrabil rokenrol. In to dobesedno in dramatično čez noč. Večna potepinka na obisku pri sosedu, ki je imel gramofon in čudovite slušalke. Nikoli ne bom pozabila tistega zvoka in občutkov, ki so me premestili v nek drug glasbeni svet. Vsega so krivi Van der Graaf Generator. Zasuk v križišču osebnih izbir je bil neizbežen. Sledila so leta mojega sledenja glasbenim tokovom v sodobni popularni godbi, ki so bila vselej intuitivno izbrana in o katerih sem že zelo zgodaj začutila nujo, da o njih pišem. Ne kritiško, temveč osebno, z zgodbo v ozadju in vzdušjem, ki ga ta umetnost pričara.
Danes v izhodišče postavljam album in bend, ki je imel name v vseh pogledih velik vpliv.
To je album Surrealistic Pillow benda Jefferson Airplane. Gledano iz časovne distance mi je še danes kristalno jasno, zakaj sem ponotranjila njihov zvok. Všeč mi je bila njihova zahodna ležernost, frfotajoča navidezna lahkotnost, lagodnost, odmik od sveta odraslih, svoboda v ustvarjanju zvočnih pokrajin, ki so v primeru benda Jefferson Airplane imeli pogosto jasno in ostro angažirano družbenopolitično noto. To odzivanje na družbeno realnost sveta, ki ga upesnijo tako, da zvočno vibrira in nagovori. Sinergija v bendu, dolga, fina kitarska prepletanja, vsak posamezno in vsi skupaj povsem enakovredni glasbeniki, enakovredno zastopani tudi na albumu. Albumu, ki je nabit z mnogoterimi smisli in glasbo, ki vzdušje dobesedno evocira. Vse to sem občudovala, to je bil dejansko moj prvi zmenek s psihadelijo kitar in občutkom, da si tudi ti, čeprav fenica, del tega skupnega vesolja, del tega rokenrol plemena.
In seveda je tu tudi in predvsem Grace Slick. Mislim, da se je prav z njo in njeno vlogo na odru popularne godbe dejansko začelo moje zanimanje za vlogo, pozicijo in moč glasbenic v tem polju umetniškega ustvarjanja. Barva njenega zvonkega glasu in dramatična ekspresivnost, ki jo začutim v komadu White Rabbit,me vedno znova stisne v grlu, takrat in tudi danes. Korak mi zastane vedno, kjerkoli zaslišim to melodijo. To ni beg v preteklost, niti nostalgija. Preprosto povedano sta to lepota in moč umetnosti.
In ja, mogoče je bila prav njena nepretenciozna, osvežujoče brezkompromisna in samosvoja drža do celotnega glasbenega posla, svobodne in neujete ljubezni in v končni fazi tudi do življenja samega, tisto, kar me je absolutno privlačilo pri Grace Slick. In ne pozabimo, bila je tako drugačno od vsega doslej slišanega. Njeno pogubno, prodorno, deklamatorično petje pričara vtis o nekom, ki zviška gleda na človeško zmotno in predvsem minljivo presojo.
Njeni skladbi White Rabbit in Somebody to Love sta zame najboljši na albumu. Vedno sem rada poslušala Jormo Kaukonena in njegovo Embryonic Journey, ali pa barvo glasu Martina Balina, Paula Kanterja, njuni kitari v komadu Today.
To je glasba benda Jefferson Airplane, to je ta moja čudežna surealistična blazina. Sicer pa… vprašajte Alico.
Varja Velikonja je publicistka, urednica spletnega portala Rockobrobje.
