ABBA
Thank You For The Music
Polar Music International AB., 1994
Ste vi ja nori! Dokler mi niste zadali te naloge, je bil odgovor na vprašanje o mojem glasbenem okusu, da sem itak klasičarka, zborovski človek. Pa vendar se v trenutku, ko je bilo to potrebno, nisem mogla spomniti niti ene plošče (ja, sem še iz obdobja LP-jk), razen seveda »ta plave« ali »zelene« singlice Kekca in Bratovščine sinjega galeba.
Dejstvo je, da je name že v najrosnejših letih vplivalo kar lepo število ljudi. Prvi je bil oče, ki je bil izvrsten zborovski pevec in mi je prepeval pred spanjem. Tudi partizanske pesmi, saj je bil od leta 1945 član Partizanskega pevskega zbora. Žal je umrl, ko sem imela tri leta. Ostala mi je zbirka malih plošč v usnjenem ovitku, kjer je tudi skladba z njegovim solom in ostala je strast do prepevanja. Tako pridemo k drugi osebi, ki je razumela, da bi bilo to veselje dobro razvijati. Moja mama. Poslala me je v glasbeno šolo Franca Šturma, kjer so imeli takrat danes tako imenovane glasbene urice z Janezom Bitencem. Od tam se ne spomnim le petja, temveč tega, da sem pri petih letih že znala brati in sem vse naše nastope povezovala. Tudi moja želja, da bi igrala klavir, dve leti kasneje, ni ostala preslišana. V stanovanje je prišel pianino, nato smo našli učiteljico »za žive otroke«. Tanja Zrimšek je znala. Tam sva igrali, prepevali (ja, vse, kar sem igrala, sem morala peti), zame je pisala tudi priredbe glasbe, ki mi je bila v nekem trenutku všeč. Recimo tema iz Sandokana, Ballad For Space Lovers (Space), Waltz In Black (The Stranglers). V tem obdobju sredi osnovne šole je tudi popustila želja po vadenju, a se mi je tudi pripetila nesreča, poškodba roke, ko je edina moja skrb postala »kaj pa če ne bom mogla več igrati?«
V tem istem obdobju, ki ga sicer ne morem natančno določiti, se mi je zgodila tudi ABBA. Od prvega trenutka, prve njihove skladbe, sem bila na skupino navlečena. Plošče, ki sem jih dobila, pa tudi tiste, ki jih nisem, snemanje z radia na kasete… Njihova glasba je »catchy«, produkcijsko izvrstna, všeč sta mi pevki, njihov stil, skratka, ni da ni! Preposlušala sem vse. Praktično znala vse na pamet. Moja žalost, ko so objavili razpad, je bila velika. Lahko bi rekla, da me je najbolj prevzel album The Visitors, njihov zadnji. Ker je bil tako drugačen in tako lep, nežen, romantičen, poln neke bolečine, kot sem bila tipična najstnica takrat tudi jaz. Mislim, da smo njihovi oboževalci (jaz morda še ne ravno zavestno) že ob ločitvi obeh parov slutili, da se pripravlja nek zaključek, v glasbenem smislu prav na tem albumu. Poslušam pa jih še vedno. In takoj, ko je bilo mogoče, sem si v Londonu ogledala tudi muzikal.
Na tem izletu sem si privoščila tudi album iz naslova tega pisanja. Na njem piše Limited Edition in vsebuje 66 skladb. Moja številka je 134988! Tu so nikoli prej objavljene fotografije in, kar je najbolj zanimivo, neobjavljeni posnetki s snemanj. Kar prinaša tudi svojevrsten vpogled v delo skupine in nastanek skladb. Videla sem tudi slovensko produkcijo muzikala, seveda občasno doma tudi z mularijo pogledamo tudi oba filma Mamma Mia in z veseljem ugotavljam: ABBA je in bo večna! Drugi citat, ki zame definitivno drži, pa je: Thank You For The Music!
Tanja Benedik deluje kot zborovodkinja, zaposlena je kot strokovna sodelavka na SIGIC Slovenskem glasbenoinformacijskem centru, kjer je prevzela tudi delo nacionalnega koordinatorja za kulturno-umetnostno vzgojo v vzgojno-izobraževalnih zavodih za področje glasbe.
