Taj Mahal
Oooh, So Good ‘N Blues
Columbia records, 1973
Če bi izpostavil album, ki je najbolj vplival na moje glasbeno delovanje, bi bila to prav gotovo prva LP plošča skupine Istranova, ki je izšla leta 1982. Istranovo sem hodil poslušat na koncerte še pred izidom njihovega prvega albuma, kasneje sem bil tudi njen član in se po njenem razpadu leta 1988 po temeljitem razmisleku odločil, da bom svojo glasbeno žilico posvetil istrski ljudski glasbi.
V tej rubriki bi želel posvetiti pozornost ameriškemu bluzmenu Taj Mahalu in njegovemu šestemu albumu iz leta 1973 Oooh, So Good ‘N Blues. Marsikdo, ki me pozna kot ljudskega godca in poustvarjalca glasbene dediščine Istre, bo nad tem izborom verjetno ostal malo začuden. Vzrok zakaj ravno ta album, pa sega v moje srednješolsko obdobje igranja kitare, se pravi nekje od mojega 16. do 19. leta, na kitare pa smo brenkali sicer že v osnovni šoli. Album je seveda bluzerski, vendar sta na tem albumu dve skladbi, ki jih Taj Mahal igra na kitaro v tako imenovani »finger picking« tehniki.
V tistih letih sva skupaj z mojim prijateljem Rikijem brenkala kot kitarski duo. Dobivala sva se v koprskem MKC-ju, kjer smo bili tiste čase aktivni. Album je menda nam kitaristom, z namenom, da bi nas malo izzval, »podtaknil« Vlado Batista, znan violinist iz Kopra: »Poslušajte una dva komada, ma je samo ena kitara veste, igra vse base, melodijo, akorde«. In smo poslušali. Ena sama kitara?
Finger picking je zelo zahtevna tehnika igranja kitare predvsem desne roke, saj palec igra bas linijo, melodijo pa največkrat samo kazalec in sredinec. Vsi trije prsti so republika zase in za to, da ne razmišljaš, kaj dela kateri prst, se pravi avtomatizem, je potrebno dosti vaje. Potreben je naprstnik vsaj za palec, pogosto tudi naprstnika za kazalec in sredinec. Desna roka tudi »štopa« oziroma duši bas strune. Seveda takrat ni bilo ne DVD-jev, ne interneta in kitarskih lekcij na youtubu. Komade smo »pobirali« s plošč, po posluhu. In smo poslušali: »aha, bas dela to in to« – in Riki je igral base, jaz pa: »mhm, melodija gre tako«, in sva igrala na isto kitaro, Riki base in jaz melodijo! Ko sva to razumela, sva si rekla: »Ma zdej bi moral vse to igrati en sam!« In sva vadila in vadila in se dopolnjevala, kjer se je komu ustavilo in čez čas je šlo. In katera sta ta dva komada? To je prvi, Buck Dancer’s Choice in peti komad, Railroad Bill. Zaigrana sta v tradicionalni finger picking maniri, na albumu so pa sicer krasni bluz komadi, s čudovito interpretacijo Taj Mahalovega afro-ameriškega vokala, katerega pri nekaterih pesmih spremljajo slavne Pointer Sisters.
S finger pickingom sem se, kot rečeno, intenzivno ukvarjal celo srednješolsko obdobje. Trst je bil blizu in nabavljal sem si plošče nekaterih takrat vodilnih tovrstnih kitaristov – od Lea Kottkeja, ki mi je še najbolj všeč, pa Stefana Grossmana, Johna Renbourna, Berta Janscha, Douga Bakerja, Tommya Emmanuela, Johna Faheya, našega Bojana Drobeža in drugih. Leo Kottke je imel leta 1983 v enem dnevu dva koncerta v Cankarjevem domu, katera sta mi ostala v trajnem spominu. Tudi nekatere od naštetih kitaristov sem poslušal v živo. Sicer so mojstri v tem načinu igranja še Jorma Kaukonen, Jerry Reed, Merle Travis, Chet Atkins, John Martyn, tudi Joan Baez, Doc Watson, Leadbelly, Richard Smith, in še bi lahko našteval. Iz te tehnike, ki ima korenine v ameriški folk glasbi, se je kasneje razvila še tako imenovana »tapping« tehnika, z nekaterimi izrednimi kitaristi.
Tik preden sem po zaključku srednje šole odšel na služenje vojaškega roka, sem si organiziral samostojni koncert na koprski gimnaziji. Obisk je bil bolj skromen, pa vendar, koncert je bil. Pred davnimi leti je bil eden od razlogov, da sem stopil v kontakt z Dariem Marušićem ta, da bi mi on dal kakšen istrski komad, ki bi ga jaz predelal v finger picking maniri. Kasneje sem to znanje uporabil samo pri eni istrski skladbi, in sicer pri pesmi Lepa Vida iz tretje plošče Vruje, sicer pa se nisem več posvečal tej kitarski tehniki.
Priporočam poslušanje celotnega albuma na youtube, saj Taj Mahal ni kar tako postal bluz legenda. Morda pa bo ta prispevek koga zaintrigiral in se bo bolj podrobno pozanimal o tej kitarski tehniki in kitaristih, ki sem jih naštel.
Marino Kranjac (1964) je godec in glasbenik, od leta 1986 aktiven na področju istrske ljudske glasbe. Deluje in deloval je v skupinah kot so Istranova, Pišćaci, Tolovaj Mataj, Vruja.
