Willie Nelson – The First Rose of Spring (Sony Legacy, 2020)

V začetku leta nekaj časa ni bilo čisto jasno, kako bo z Williejem. Človek, ki bo s Keithom Richardsom nedvomno preživel svet, je bil v krhkem zdravstvenem stanju, težko je dihal in tudi sicer je deloval precej opešano. Nato je prenehal kaditi travo. Nato je prišla korona in govorice so malce potihnile, Willie pa se je s sinovoma oglašal po spletu s svojega ranča. Napovedal je tudi novo ploščo, najprej za april, a nato jo je prestavil na julij. Malce smo se sicer potihoma bali, da je ne bo dočakal. A Willie si je opomogel, spet je videti bolje, v oči so se vrnile iskre, ob izidu plošče se je oglasil v spletnem intervjuju, dihal normalno in bil zgovoren in duhovit kot ponavadi.

Na novi plošči sta sicer samo dve novi avtorski pesmi, ki ju je spisal z rednim sodelavcem in producentom Buddyjem Cannonom, vse ostalo pa prihaja izpod peres drugih, a Willie je dobro izbral in baladna ubranost nove plošče nadaljuje njegovo zgodbo o življenju in minljivosti, ki jo je zastavil na treh, štirih prejšnjih avtorskih studijskih albumih. Od uvodne The First Rose Of Spring preko Blue Star, ki je osrednji izvirni komad na plošči, vse do duhovite Don’t Let The Old Man In Tobyja Keitha, aktualne, angažirane We Are The Cowboys Billyja Joeja Shaverja, I’m The Only Hell My Mama Ever Raised Macka Vickeryja, Wayna Kempa in Bobbyja Borchersa ter zaključne, Aznavourjeve Hier Encore (Yesterday When I Was Young) je nova plošča potrditev, da ima stari »rdečelasi tujec« v sebi še precej rezerve za pripovedovanje in razmišljanje o svetu. Kot avtor in interpret je ustvaril še eno mojstrovino, ki mu zadnja leta spet kar padajo iz rokava. Mož je star 87 let, a s Triggerjem bosta še potovala. Vse dokler ne bodo tudi tisti najbolj zaplankani spoznali, da je pravi patriot tisti, ki razmišlja in ki zna biti tudi kritičen. In reminiscenčen kot nekdo, ki v »tretjem življenjskem obdobju« ne načrtuje, da bi odložil bremena, se pa z njimi sooči in vedno znova zboga. In nonšalantno pove tudi: I’m just bummin’ around. Ni več šala, da bomo morali zares začeti razmišljati, kakšen svet mu bomo zapustili.

Share