Oumou Sangaré
Moussolou
Syllart Productions, 1990
»Imenujemo jo Kristalni glas Afrike. Oumou je visoka stoosemdeset centimetrov, obuva se v čevlje z visoko peto, njen okrogel obraz pa je tako bister in lep kot njen glas. Ni se je moč nagledati. Povrhu vsega je izvrstna kuharica in skrbna gospodinja. Če dodam, da je izjemno pametna, radodarna in neke vrste revolucionarka, bo kdo pomislil, da lažem in da Oumou ni iz kosti in kože,« sem leta 1998 prebrala v knjigi Barva sladke čokolade Sonje Porle. Govorila je seveda o malijski divi Oumou Sangaré, katere obstoj je bil provincialni punčari, ki je v tistem trenutku v Ljubljani živela šele leto dni, seveda popolna neznanka. Saj ne, da sem do tedaj poznala le milozvočnost kravjega mukanja, a do Malija moj deviški glasbeni okus ni segal. Je pa poznal feminizem, boj za obstanek sredi presušenih polj koruze. In občutek zagona, ki so mi ga kot otroku velikokrat ponudile le partizanske pesmi iz velike rdeče pesmarice, ki sem jo vsake toliko na slepo odprla. In na večje ali manjše veselje prisotnih popevala in obenem nadlegovala družinski pianino.
Presnemavanje kaset ob poslušanju radia, tuje revije, ki sem ji vsake toliko sunila stricu iz Nemčije, westerni in Ennio Morricone, obsedenost s Charlesom Aznavourjem, tudi vse to je bil moj rani eskapizem. Ki pa so ga prebrane besede o Oumou v resnici kot dete povile v izpiljeno obsedenost. Čeprav pri naši hiši ni bilo veliko posluha ne za božjo milost ne za patriarhalna pravila, sem vedela, da svet ni le to, kar še ujamem v skrajni rob lastnega vidnega polja. In ni ga boljšega načina za razvijajočo se popotnico, ki čaka na svoj čas, kot je poslušanje glasbe, ki prihaja od drugod.
»Ker je previdna in svoja sporočila prepeva z glasom, ob katerem zardevajo slavčki, v Afriki pa ima zapeta beseda ogromno moč, ji je uspelo bolj kot komurkoli pred njo razpokati zid islamsko obarvane tradicije, v katerega je ujeto vsakdanje življenje malijskih žensk. Ker je tako ženstvena, da bolj ne bi mogla biti, in ker spoštuje večino ostalih zapovedi kulturne dediščine, je nihče ne zažiga na grmadi ali ima za feministko. Ženske jo obožujejo, moški pa si ne morejo pomagati, da je ne bi imeli radi, čeprav Oumou smeši poligamne može, dekleta pa poziva, naj si sama izberejo ljubega,« sem prebrala v naslednjem dihu. Dojela nemudoma, da jo moram slišati, Oumou, pa naj stane kar hoče. Ljubljano sem prečesala po dolgem in počez, da sem našla njen debitantski album Moussolou, izdan desetletje poprej. Moussolou pomeni ženska, kaj drugega bi pričakovali od prve feministke zahodne Afrike. In kaj drugega kot opevanje svobodne izbire partnerja je moč slišati od bitja, katerega oče je pobegnil od doma, ko si je našel ženo številka dve. Da je nato s številko ena, svojo mamo, že kot otrok služila denar s svojim glasom in pri trinajstih sama preživljala družino.
Oumou je bila velika že takrat, danes je še večja. Še vedno samosvoja. In še vedno imam, tudi 22 let kasneje, doma njen album. Ki gre z mano v vsako novo stanovanje. Ker je pomemben, usoden celo. Ne samo, ker mi je odprl vrata v nove glasbene svetove, temveč me fizično premaknil na različne konce sveta. Ne glede na to, kam me je odneslo, na zahod ali vzhod, v njujorški Madison Square Garden ali v chengdujski park, vedno je bila zraven glasba. In za to se moram zahvaliti Oumou, jasno. Imela je ključ. In v moji glavi ga je obrnila ravno pravi trenutek, da po njem nič več ni moglo biti tako, kot je bilo.
»Ženski glas je nekaj, čemur se Malijci ne morejo upirati,« preberem v isti knjigi dve desetletji kasneje. »Če Malijca pobaraš za njegovega najljubšega glasbenika ali orkester, ti bo brez pomisleka naštel ducat ženskih imen.« Kako zanimivo, pomislim. Če je veriga tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, je družba bogata toliko, kolikor je v njej brezkompromisno izpovednih ženskih glasov. In seveda, kolikor je v njej »sester«, ki te želijo ponesti kvišku: »Frizerke so tako vzhičeno in vneto česale, lakirale, ličile in pudrale Oumou, kakor da bi lepšale in košatile sebe, in tako nezavistno, kot da bodo one, in ne Oumou, zvečer stopile na oder pred deset tisoč poslušalcev.« Ko sem jo v živo slišala prvič, so bile Križanke kot kotel vročih teles. In ona veličastna kot so obljubljale besede Sonje Porle. Kmalu pride spet. Jaz bom zraven. Da se ponovno preizprašam, kako zelo sem se spremenila. Čeprav vem, da v iskanju brezkompromisnosti ostajam enaka. Za kar je kriva Oumou. Jasno.
Nika Vistoropski je novinarka, filozofinja, pesnica, pevka. Ne nujno v tem vrstnem redu. Obsedena s knjigami in senzorično občutljiva. Če zvok ni popoln, ji je ljubša tišina. Njen zbir avtorskih skladb Ljuba je izšel pri založbi Celinka.
