Pink Floyd – The Wall

Pink Floyd

The Wall

Harvest, 1979

Na tem, kako se v kombinaciji učenja in upora oblikujejo okusi je nekaj, kar prikimava ohišju freudovske psihoanalize – nekaj tistega, kar leži našim staršem, bomo zasovražili, nekaj pa bo ostalo z nami kot temelj naših estetskih izbir. Čeprav sem zaradi okoliščin, v katere sem odrasla sama, že zelo zgodaj zavrnila utopično predstavo o tržnem liberalizmu zahodnega tipa, ki je zaznamovala politične sanje generacije mojih staršev, je glasba, ki je vame prišla iz avtoradija na relaciji Ljubljana-Poreč postala temelj za glasbo, h kateri sem se kot da avtonomno začela ozirati kot najstnica, ki ji je okus pomenil kombinacijo kulturnega kapitala in spolne privlačnosti.

The Wall, glasbeni bildungsroman iz žanra kaj naredi in pokoplje zvezdnika, ki ji je tri leta po izidu pripadel še istoimenski film, ni bila moja prva Pink Floyd plata. Začelo se je z zbranimi deli Echoes: The Best of Pink Floyd v Mülerjevi poslušalnici (stolpiči s CD-ji in velikimi slušalkami v zgornjem nadstropju – bog ve, katerega leta je ta koncept dokončno izginili?), kamor smo najstniki z omejenimi finančnimi sredstvi hodili preverjat,  v katero plato se resnično splača investirati. Echoes so mi poklonili razumevanje, da imam do nečesa, kar sem do tedaj doživljala kot nezavedni soundtrack avtomobilskih poti zdaj tudi avtonomen odnos, s tem pa tudi opogumljajoč občutek, da sem zdaj končno dovolj stara, da razumem nekaj, česar do tedaj nisem.  

Od tistega trenutka dalje so Pink Floyd za kakšna štiri leta postali središče moje adolescence – bili so moja vrata v spoznavanje poznega dvajsetega stoletja, britanske pop kulture, dekliške spolne želje, tema za pogovore s prijateljicami in fanti, znamenje odraslosti in znamenje »kulerstva«. In bili so prvi bend, v katerega sem bila zatreskana – prvi bend, ki je naredil toliko stvari tako dobro usklajenih z mojo dušo, da sem jim odpustila tudi tisto, od česar sicer nisem imela nič.

The Wall ni bila nikoli moja najljubša plata. V splošnem moram reči, da je izbrati najljubšo plato – že enega benda, kaj šele nasploh – peklensko opravilo, ki me navdaja z občutkom, da sem izdala in zatajila nešteto velikih, morda celo večjih glasbenih ljubezni, ki bi si bolj zaslužile, da se kitim z njimi. Tisto, kar The Wall umešča na posebno mesto, zaradi katerega se je znašla med temi vrsticami (poleg moje obljube, da bom spoštujoč odločitve nezavednega začela pisati o prvi plati, ki mi bo padla na pamet, ko bom odprla Microsoft Word), je to, da s svojim repertoarjem ponuja popoln presek tega, kar me je definiralo kot najstnico in kar me definira kot odraslo osebo – kot bi tiho pritrjevala temu, da odrastemo v scenarije, ki smo jih zase napisali kot otroci in adolescenti.

The Wall je plata, ki si da dosti opraviti s tem, kako kapitalizem in podedovane zgodovinske travme vplivajo na družino, kako družina oblikuje posameznika in kako posameznik, ki so ga izoblikovali ti ne pretirano ugodni pogoji odraste v človeka, ki ne zna zares ljubiti, kaj šele ljubezni sprejemati in si zamišlja, da bi mesto, ki bi ga morala zapolniti ljubezen, lahko napolnila samo slava.

Je prva plata, ob kateri sem opazila, da me bo morda vse življenje preganjala misel, ali delamo umetnost samo zato, da bi bili ljubljeni in njej pridužena misel, da je to načrt za življenje brez dna, ki ga skoraj po definiciji lahko krona samo osebni propad. Je tudi prva plata, ki me je izučila, da je to hkrati absolutno grozno, a kaj, ko je tudi neskončno kul. Konzervativni starši bi ob tem morda rekli, da bo rokenrol pokvaril vaše otroke, a resnica je v resnici ravno nasprotna – ker starši niso zmogli drugače in so svojim prizadevanjem navkljub pokvarili svoje otroke, so si ti izmislili rokenrol. Ta je v letih rabe žanrsko sicer precej mutirala, a bas linija ostaja ista: nihče ne bi rad postal comfortably numb.

Katja Perat je avtorica romana Mazohistka, zbirke esejev Naredite Ameriko spet obvladljivoin pesniških zbirk Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost, ki živi med Ljubljano in St. Louisom. Je doktorska študentka primerjalne književnosti na Univerzi Washington v St. Louisu. 

Share