Jean Michel Jarre – Oxygene

Jean Michel Jarre

Oxygene

Disques Dreyfus/Polydor, 1976

Zagotovo je Oxygene, prvenec francoskega elektronskega maga Jeana Michela Jarra, eden tistih posebnih albumov, ki so mnogim spremenili življenje. Pred tem je sicer izdal dva albuma, enega z zvočno knjižnico glasbe za reklame, film in televizijo in še enega z glasbo za film. Šele Oxygene, ki ga je posnel v improviziranem studiu v svoji kuhinji, ga je naredil svetovno znanega. Je tudi sin velikana filmske glasbe Mauriceja Jarra, s katerim pa nista imela veliko stikov.

V izvirniku je Oxygene izšel leta 1976, v letu nastanka punka, pri nas, v Jugoslaviji, pa je leto kasneje izšel prek licenčne izdaje pri PGP RTB.

Ne spomnim se zakaj, kdaj in kje sem ga kupil, verjetno je bilo to na gramofonskem oddelku Elektrotehne v Brežicah že kmalu po izidu. Mogoče sem o albumu kje prebral ali pa me je pritegnila naslovnica –  veličastna ilustracija Zemlje in lobanje. Album ima zaporedno številko 29 v moji ploščoteki, ovitek je oblepljen s selotejpom, da se robovi ne bi uničili, zato so se pa plošče rade med sabo zlepile.

Kakorkoli že … Doma sem imel skromen Iskrin gramofon z enim zvočnikom. Danes bi temu rekli stružnica, oziroma uničevalec plošč. Ko sem prvič v zatemnjeni sobi poslušal Oxyegene, me je popeljalo v vesolje, na svetove, planete, meglice, kjer še nikoli nisem bil. Ta album sem preposlušal še in še. Instinktivno sem ga požiral in ga imam sedaj verjetno shranjenega v podzavesti.

Ironično je, seveda, da je ravno ta album mnogim pričaral vesolje, saj je bil eden res prvih eksperimentalnih elektronskih albumov te vrste. No, in “oxygene” oziroma kisik je nujen za proizvodnjo zvokov, in ker je v večini vesolja vakuum, je tam tudi absolutna tišina. Tako je kisik oziroma ozračje nujno ne le za nas, da dihamo, temveč tudi za glasbo, ki je valovanje, da se širi.

Zagotovo pa sem bil prepričan, da je ta album nemogoče odigrati v živo. In ravno temu sem bil priča, ko je Jarre album Oxygene leta 2008 v živo odigral v mali dvorani ljubljanske Hale Tivoli. Ob pomoči štirih sodelavcev in obilice analogne elektronske opreme je pripravil veličasten in nepozaben večer.

In ker mi moj poklic omogoča določene privilegije, je naneslo, da sem dobil ponudbo za (skoraj) ekskluziven intervju z Jeanom Michelom Jarrom pri njemu doma, v zelenem predmestju Pariza v okrožju Bougival, kjer ima v hiši na otoku sredi reke Sene svoj domači studio. S pomočjo organizatorja njegovega koncerta sva jaz in kolegica s POP TV-ja odletela k njemu v Pariz. Tam naj bi imel intervju pred njegovim koncertom v Ljubljani, ob predstavitvi njegovega veličastnega opusa sodelovanj z zelo različnimi glasbeniki, ki je izšel na albumih Electronica Volume 1 in Electronica Volume 2. Pogovarjati se z njim je bilo lahkotno, saj sva se dotaknila številnih tem, ki so nama blizu, tudi Bacha in Kraftwerkov.

Prvo vprašanje, ki sem mu ga zastavil, se je glasilo: “Vaš album Oxygene je bil eden prvih, ki sem jih kupil. V sobo 13-letnika ste prinesli celotno vesolje. Podobno je bilo tudi s sorodnima albumoma Équinoxe in Magnetic Fields.” Povedal mi je: »Želel sem povezati sodobno eksperimentalno glasbo in klasično glasbo, narediti most med tem zvrstema. Moja elektronska glasba nima nič skupnega z ameriškim pop formatom. Prihaja iz Evrope in je neke vrste nadgradnja klasične glasbe. Meni se zdijo moji albumi kot filmi, kot stari filmi, ko greš v njih na potovanje. Ti albumi so kot knjiga, skladbe pa kot poglavja. Zato jim moraš slediti poglavje za poglavjem, pesem za pesmijo. Zato album Oxygene in drugi niso imeli takrat imena za posamezno skladbo, temveč le prvi del, drugi del, tretji del – kot poglavja v knjigi, ki na koncu sestavljajo celoto in povedo celovito zgodbo.«

Po dolgem in izčrpnem intervjuju sva naredila še nekaj skupnih fotografij za spomin, prav tako pa mi je prijazno napisal posvetilo na ovitek albuma Oxygene.

Zdenko Matoz je pisatelj in novinar, ki pokriva predvsem področje glasbe, literature in filma. Zaposlen je pri medijski hiši Delo.

Share