Pearl Jam – Ten

Pearl Jam

Ten

Epic, 1991

Đemi

Pričetek teme

Piše se leto 1991. Poletje je, stara sem sedem let, moja sestra pa štirinajst, skoraj petnajst. Z avtobusom potujeva v »kolonijo«, to je, s skupino drugih otrok in vzgojiteljic greva na Debeli Rtič, na morje. Pravim, leto 1991 je, kar pomeni, da se bo spremenilo skoraj vse, kar določa najini mladi življenji, le da s sestro tega še ne veva. Ne veva, da bodo na morju pričele tuliti sirene za preplah, ki jih jaz še ne bom razumela, videla bom le, da veliko otrok joka in hoče domov, zato jih bom posnemala, tudi sama bom vsa smrkava in izgubljena. Še dobro, da imam blizu starejšo sestro, bom pomislila. – Misel, ki se mi bo skozi življenje večkrat ponovila. Leto 1991 je, naša nekdanja skupna država razpada, skupaj z njo pa razpada zakon najinih staršev, ki, v nasprotju z Jugoslavijo, nikoli ni bil kaj prida. Vendarle, oče odhaja in le redko bo prišel nazaj, še redkeje pa bova od zdaj naprej videli svojo babico, h kateri smo sicer potovali vsako poletje. Pot do nje bosta presekala oba navedena razloga: tako vojna kot ločitev staršev. Nikoli ni bilo idealno, a vendar, nekaj se končuje, še preden je imelo možnost zrasti. All the love gone bad turned my world to black/ Tattooed all I see, all that I am, all I’ll be. Se je v tem obdobju začela razraščati tema in naseljevati skoraj vse dele mene? Ali pa je bila tam že ves čas in so jo zunanji dogodki samo sprožili? Poletje leta 1991 je, ko izide to, kar bo postalo večna spremljevalka tako mojega, kot življenja moje sestre – plata Ten skupine Pearl Jam.

Ne kliči me hči

Osem je že nekaj. Več kot sedem. Še vedno ne zadosti let, da bi smela prisostvovati dogajanju v sobi moje sestre, ko – kar naenkrat odrasla – sedi v krogu s prijatelji, s katerimi pije pivo in kadi travo, ampak, hej, nihče ne gleda. Mama je preveč zasedena s preživetjem in sama s sabo, očeta, kot pravim, ni več. Vsi sestrini prijatelji imajo dolge lase, razvlečene srajce in prevelike puloverje, ter kalen pogled, ki je ob tem še poln neke modrosti, ki je meni nedosegljiva. Jaz samo gledam. Gledam, kako z vsem, kar so, izkazujejo vseenost do sveta, ki se nahaja zunaj te sobe, kot da v njem ne bi bilo ničesar, kar bi jih zanimalo ali v kar bi se jim zdelo vredno vključiti. Gledam, kako tisti njihovi dolgi lasje skupaj s premikanjem glave padajo levo-desno. Ko se pojavi refren komada, pričnejo prepevati: Don’t call me daughter, not fit to/ The picture kept will remind me. Ko opazujem sestro, se mi zdi, da je njeno prepevanje ob tem komadu ne le jezno, ampak tudi usmerjeno nekam navzgor, v zgornje nadstropje, kjer se nahaja mama. Morda pa še višje, skozi streho, od koder se razlega po vsem delavskem malomeščanskem okolju. Vendarle je ob vseenosti teh punc in fantov prisotno čustvo: jeza. Jezni so, toliko takrat že znam prebrati, četudi se mi ne sanja, kaj vse jih jezi in zakaj. To bom razumela šele mnogo pozneje. V nasprotju z njimi, ki so, izgubljeni med dvema sistemoma brez alternative, svet zavračali že kot najstniki, bom sama potrebovala še vsaj dve desetletji, da pridem do grunge-state-of-mind. Po nenehnem zaganjanju v svet bom šele konec dvajsetih let utrujena opazila, da so imeli sestrini grunđerji prav: v svet se je treba podajati z veliko distance v odnosu do dogajanja v njem. Ali, še bolje, sploh ne.*

Še sva živi

Nisem povsem prepričana, kdaj v odrasli dobi sem jih nanovo odkrila. Morda pa niso nikamor odšli, morda so bili vedno z mano? Đemi, kot jim pravi sestra. Ne vem, če bom znala to razložiti. Zgodi se, da se vozim z avtom, pa na Valu 202 ali RŠ-u nenadoma zaslišim znane uvodne verze – At home drawing pictures/ Of mountain tops/ With him on top… O, Jeremy!, pomislim in že sem doma. Đemi so zame instantna povezava s tistim delom mene, ki se nikoli ne spreminja. (Istina je ono što je uvek isto, bi rekel Set.) Njihova glasba ima name dvojni učinek: po vseh teh letih me še vedno lahko povsem ponese, obenem pa me zaradi stika s tistim, kar je najbolj moje, ker je z mano že od začetka, pomirja.

Spomnim se. Nikakor ne najdem miru. Vrtim se v krogu, zaciklana in ne vem, kako ven iz tega, najmanj zato, ker mi pogled zastira vsa prtljaga, ki jo že desetletja nosim sabo (nakopičena čustva – družinska dota, ki jo je nemogoče izgubiti ali zakockati). To lahko traja dneve, morda tudi tedne, mesece. Odprem si pivo, odprem youtube. Klikam, v prazno, ker sem spet pozabila. Pred nosom so, ves čas, jaz pa poskušam z nekimi novimi bendi. Potem, morda uro, dve kasneje, morda nekaj dni kasneje, se vendarle spomnim – Ten, seveda… V iskalnik vtipkam zadnji in obenem najdaljši komad na plati. Eddie zapoje počasi, skoraj meditativno, a obenem z vsem, kar ima: Oh, dear dad, can you see me now?/ I am myself, like you somehow/ I’ll ride the wave where it takes me/ I’ll hold the pain, release me. Release me… In to je dovolj. Ne pretiravam, to je to. Iz mene se ulije. Kar je tedne jokalo na noter, pride naenkrat ven in jaz po dolgem času spet zadiham. Naenkrat je vse v redu, čeprav v resnici marsikaj ni v redu.

Spomnim se. S sestro sva na nekem festivalu in v premoru med dvema bendoma na odru vrtijo glasbo raznih izvajalcev. Midve se od odra oddaljujeva, to je, hodiva proti šanku, nakar za najinima hrbtoma zaslišiva nezamenljiv kitarski intro in za njim naslednje besede: Son, she said/ Have I got a little story for you/ What you thought was your daddy/ Was nothin’ but… Vzhičeni se spogledava in pričneva teči nazaj proti odru, kjer odvrževa svoja nahrbtnika in pričneva skakati, kot bi se nahajali na dejanskem koncertu Đemov, po možnosti v devetdesetih, kjer bi mojstrovino z naslovom Alive slišali prvič. Toda midve veva, brez da bi si morali kaj povedati, kaj ta komad predstavlja, kaj nama govori: toliko preživetega (ne le dovolj za drugo besedilo, ampak dovolj za nekaj knjig), a vendar sva še tu. Še sva živi. Na polno živi. Oh, I, oh, I’m still alive/ Hey, I, oh, I’m still alive!

Trideset

Ko sva s sestro videli, da bo v Kinu Šiška premiera dokumentarnega filma Dvajset ob dvajsetletnici albuma Ten, je bilo edino logično, da nemudoma kupiva vstopnici. Danes guglam in vidim, da je bilo to leta 2011. Kdaj je minilo devet let? In kako je možno, da bo torej naslednje leto že trideset let od izida albuma, ko pa še vedno s popolno jasnostjo vidim sestrino sobo in njene prijatelje, ki si podajajo joint in govorijo o nekem Ediju, ki da svaka mu čast? Dvakrat zamižiš in mine več kot tretjina tvojega življenja, seveda tretjina zgolj v primeru, če boš dočakal starost, česar pa nihče od nas ne ve. Trideset let, v katerih se je večkrat iz temeljev spremenilo vse, le Đemi so še vedno nezamenljivi. Še vedno nihče nima pol toliko naboja v glasu, kot ga ima Eddie vse od trenutka, ko so se na enem njihovih prvih koncertov neki fantje pod odrom stepli in je pričel iz obupa in jeze peti, kot je tudi mislil, ko je pisal komade: zelo zares.

Zgodba z Đemi se nadaljuje in se skoraj zanesljivo ne bo končala, dokler sem alive. Poleg tega sploh še nisem šla na njihov koncert. Ne vem, kako to, a nekje vmes sem pozabila – ali pa nisem imela možnosti – uresničiti te nujnosti. Torej me čaka še najmanj to. Bogsigavedi, kako bom koncert, moje prvo živo srečanje z glasbo, ki me je oblikovala, sploh prenesla.


* Manifestacijo te drže predstavlja junak kultnega filma Into the Wild, za katerega je glasbo napisal Eddie Vedder. Ob svojem umiku iz družbe v pogovoru s starcem med drugim deklarativno reče: I think careers are a 20th century invention, and I don’t want one.

Dijana Matković je publicistka, prevajalka, pisateljica, urednica Disenza.

Share