Po digitalnem albumu v živo je tu še studijski album. Nastajal je še v predkoronskih časih, izid pa je bil prav zaradi koronskih dogodkov prestavljen s pomladi na julij. Margo Price je še vedno nekakšen hipijevski, napreden okrušek Nashvilla, česar je zdaj tam kar precej in borba proti konzervativnemu countryjevskemu establišmentu se nadaljuje. Sama sicer pravi, da iz tega boja izstopa in da country glasbo kot tako pušča za seboj. Ostra nasprotnica Trumpa, rasizma in vseh drugih homofobnih, ksenofobnih in podobnih pojavov stopa naproti rocku, kar ji po osebnostni drži pristoji, vendar obvelja tisto, kar smo zapisali že pri koncertni plošči: preveč se trudi. Postaja Stevie Nicks, Debbie Harry in Loretta Lynn v eni osebi, le da je ta oseba nekako neprepričljiva, medla, kot tančice s fotografije na ovitku.
Nova glasba je nekakšen soft rock, ki sicer želi biti Fleetwood Mac, Tom Petty in John Prine, pa nekako ne zmore biti ne eno ne drugo ne tretje. Želi sporočiti, da ne jebe žive sile, ampak to že vemo – ni treba sporočati kar naprej in se na Instagramu fotografirati v pomanjkljivih opravah, da bi se to potrdilo vedno in vedno znova. Ja, Margo, badass si, ampak tvoja nova muzika ni tako zelo badass. Tudi glas na posnetkih in v živo je nekolikanj preveč pop-countryjevsko nežen in nima »nicksovske« podlage za resna renčanja, ki bi jih te pesmi potrebovale, če bi želele zrasti v prepričjive statemente. Glavni producent plošče je Sturgill Simpson, še en branitelj ognja »pravega countryja« in »americane«, a čeprav je ljubljenček kritikov in tesen prijatelj družin Price/Ivey in Prine, njegova muzika nikakor ne dosega višin najboljših predstavnikov/ic teh zvrsti. Margo izgublja fokus in v pesmih, kot so naslovna, pa Hey Child, Stone Me in Letting Me Down postaja bolj nicksovska od Stevie, hkrati pa je v njej preveč lindseyjevskosti, da bi bila »on the edge of seventeen«. Vsaj tokrat se izlet v fleetwoodovski »Rumors«-pop-rock z nekaj spogledovanja pri opusu Pettyjevih Heartbreakersov ni izkazal za silen presežek.
Prvi dve plošči sta ponudili iskren in zanimiv vpogled v njene avtorske beležke, prva celo bolj kot druga, ampak nekolikanj bolj rockovska podoba druge je bila manj izumetničena kot je podoba tretje. Pričujočo ploščo lahko poslušamo, a se vprašamo, če niso vse te stvari pred Margo povedale že druge umetnice in to bolj prepričljivo. Pri čemer ne dvomimo, da je uradni Nashville ne mara, ker si na svetem odru Rymana upa opozarjati na neprimernost rasizma. Klobuk dol! A hkrati: Margo, ajde o’ladi! Pri glasbi namreč. Svoj izraz si na prvih dveh ploščah imenitno zabeležila. Iskanje in spreminjanje zvoka je brez dvoma pogumno dejanje, vse hvale vredno, če so rezultati seveda dovolj dobri. A po večkratnem poslušanju se nam še vedno zdi, da je tale slap že skorajda odtekel. Stevie za prihodnje generacije je še vedno Stevie, s Tomom ali brez njega.
