Bijelo dugme
Bitanga i princeza
Jugoton, 1979
Lahko bi bilo bolje. Leto ’79 ni bilo dobro leto zanjo. V gimnaziji se je, kmečka punca, znašla na čistini. Zdelo se ji je, da so vsi daleč pred njo, da vedo nekaj, česar ona ne, njej pa ostajajo le razburkana čutenja. Odvrnila se je od vsega eksaktnega, si v šolski knjižnici nabirala knjige in brala in brala.
O muziki: ni imela pojma, kaj je treba poslušati, všeč pa ji je bilo marsikaj. Potem ji je tisto jesen Slavc – alpinist, ki je leta 1995 obsedel na Gascherbrumu v Himalaji in tam še vedno sedi – na delavskem avtobusu dal kaseto Bitanga i princeza, izdano tisto pomlad.
Popoldne je v kamri odprla kasetar, vzela iz njega nasneto kaseto, nobene do takrat še ni kupila, in dala vanjo Bijelo dugme. Vrgla se je na posteljo, gledala sence vej hruške šmarnice na stropu, sonce je prosevalo skozi liste, zunaj so se glasovi oddaljevali proti njivam. Misli so tudi odhajale iz sobe in se vendar vračale nazaj, razbirale besedila, ob prvem poslušanju ji je vse zvenelo tuje, skoraj bi že odnehala, ko se je začel zadnji komad.
Zamolkel mol godal in nad njimi nekaj svetlejšega.
Sve će to o, mila moja
Prekriti ruzmarin, snjegovi i šaš …
Lise listja na steni so se razbežale, v kamro je planil vonj po rožmarinu, vijoličasto plav se je dvigal od poda proti stropu, svetloba je bila zdaj zelena kot skarabejeva krila in potem gosta kot teran v kozarcu, ko je pevčev glas silil više in više, i čime od svijeta da se braniš, od sinestezije jo je tam na postelji oblivalo in treslo, bilo ji je hkrati za umret in živet kot še nikoli, uzalud, uzalud, sve je protiv nas.
… potem je bila tišina, znova se je vrnila v svoje telo, počasi zaznavala, do kod sežejo njene noge in roke, in pustila dihu, da se je umiril.
Prav tiste dni se je od sedemdeset do sto tisoč ljudi zbralo na stadionu JLA v Beogradu, na koncu so nastopili tudi Bijelo dugme. Da so igrali uro pa pol, z odra so odšli brez bisa. To je bilo tistega leta, ko so Bijelo dugme prešli iz ruralne v urbano fazo. Kritiki pravijo, da na plošči ni več sarajevskih občutenj, ampak po beograjskem rock novinarju Dušanu Vesiću »urbana beograjska atmosfera«.
Ona je vse to intuitivno zaznavala, vrtenje kasete vsak dan od jutra do pozne noči je postajalo subverzivno početje na robu družine, vasi, okolja, žeja po drugačnem svetu, ampak »dej bel patihu, ka na morma spat«, je vpil oče spodaj v veži. In je stišala, dokler se spet ni začel zadnji komad, i dvije će pokisle ptice sa tvoga oka prhnuti na jug.
Goran Bregović je čez leta govoril, da je napisal en sam dober komad, tega. Željko Bebek je povedal, da je bil aranžma Ranka Rihtmana zelo težak, vendar sijajen. »Dok sam to snimao, sve mi je zvučalo raštimano, vodeno, kao da sam u nekom čudnom svijetu u kojem ja možda ne bih trebao biti.«
Za tem albumom je bilo še mnoštvo drugih, vendar na vsakem običajno samo po en komad, ki se ji je vgraviral v njeno čutenje. Nekoliko je eklektična, posluša zelo različne stvari, leta bi lahko poimenovala kot leto Madredeus, Cesárie Évore, Jacquesa Brela in tako naprej, na zdrajsano Bitango in princezo je že zdavnaj pozabila. Za potrebe te rubrike pa se je spomnila nanjo. Strahoma začne poslušati – glej vrabca, vse štima. In tista mirna lebdeča flavta, preprosta, kot da ni od tega sveta. »A moglo je bolje.«
Mirjam Furlan Lapanja je lektorica. Kdaj piše in pripoveduje zgodbe in vrtnari.
