John Moreland – High on Tulsa Heat

John Moreland

High on Tulsa Heat

Old Omens, 2015

Rokovnjaški patos

Z glasbo Brucea Springsteena sem se prvič srečala nekje sredi osemdesetih let v ljubljanskem vrtcu, ki se danes imenuje Vrtec Jarše, enota Rožle. Nekega zgodnjega popoldneva so vzgojiteljice v igralnico pripeljale ogromen katoden televizor, na katerem se je pojavil lik neznanega preznojenega tipa, ki je dobro plesal in se drl v mikrofon. Očarane vzgojiteljice so druga drugi šepetale, da dobro zgleda. Preden so nas otroke spodile na zunanje igrišče, sem za par sekund uzrla koncert izvajalca, h kateremu sem se vrnila šele čez par desetletji. To so bili časi, ko so se poslušalke morale potruditi, če so želele slišati kaj dobrega, četudi so s tem verjetno kršile pravila vzgojno-izobraževalnega zavoda, kjer so bile zaposlene.

Cenim njegov morda nekoliko manj znan album Nebraska, ki ga je posnel doma na štiri-kanalni kasetofon leta 1982. Bela majica in znošene kavbojke pač ne potrebujejo kakšnih posebnih modnih dodatkov. Če ne znaš nosit tega, izgubljaš čas z vsem drugim. Čeprav naj bi album prvotno vključeval tudi garažno demo verzijo kritike ameriškega ekspanzionizma Born in the U.S.A, je zame v ospredju hipnotična pesem State Trooper, ki spominja na estetiko dvojca Suicide in ki je doživela tudi elektronsko predelavo v izvedbi Trentemøllerja: »Mr. State Trooper please don’t stop me, maybe you got a kid, maybe you got a pretty wife, the only thing that I got, has been bothering me my whole life.«

Zdrseli smo k marginalcem, neprilagojencem in izmečkom vseh vrst, ki so po definiciji v konfliktu s sistemom in glavnino družbe, ki pa ju s svojo tožbo niti ne želijo odkrito spreminjati. Niso revolucionarji kot kakšen Gil Scott-Heron, predvsem afirmirajo svojo zlomljenost, nekakšno hrbtno, alternativno verzijo ameriških sanj. Nekateri jim pravijo tudi rokovnjači oz. highwaymen, ki se v svojih štirih različicah kot ropar, mornar, delavec na gradbišču Hooverjevega jezu in pilot vesoljskega plovilapredstavijo v kultni istoimenski pesmi Jimmyja Webba iz leta 1977, ki jo nekaj let kasneje, leta 1985, v popularno kulturo zacementirajo Willie Nelson, Kris Kristofferson, Waylon Jennings in Johnny Cash, ki v sklepnem verzu oznani: »Perhaps I may become a highwayman again, or I may simply be a single drop of rain, but I will remain, and I’ll be back again and again and again..

Morda v temu all-stars četverčku pogrešamo le Merla Haggarda, normieja iz Muskogeeja in prefinjenega satirika, ki ga prav tako prištevamo med očete t. i. outlaw country glasbe, pri kateri pa ne morem mimo Townesa Van Zandta, potomca premožne teksaške naftne družine, ki se je odločil, da bo raje potujoči pesnik. Če preživite njegov komad Nothin’, ste že na pol poti k zapriseženi opoziciji: »Sorrow and solitude, these are the precious things, and the only words, that are worth rememberin’.« Van Zandt je par let pred svojo smrtjo nastopil tudi v Klubu K4, mojemu nekdanjemu lovišču, na odru pa se mu je pridružil slovenski zafuranec Tomaž Pengov. To je eden redkih koncertov, katerega bi obiskala, če bi lahko zavrtela čas. Pravijo, da obstaja tudi posnetek tega vse-rokovnjaškega posveta – se priporočam.

In tako me je youtubeov algoritem med karanteno obvestil, da je stara garda dobila svoj podmladek. Outlaw country se vrača, kot je napovedal že Webb, pravilno umazan kot lokomotiva na premog z glasbeniki, kot so dvakratni prejemnik nagrade grammy Jason Isbell, ki bridko išče nekaj več od svobode; Sturgill Simpson, ki zabija keš na ganji in pivu ter razmišlja, če bi oropal banko, pri čemer je vesel, da ne sedi v tanku v Bagdadu; skuštrani Tyler Childers, ki ima žensko za vsakim vogalom, pa tudi šmarnice oz. »moonshine and gut rot whiskey« se ne brani; in seveda medved John Moreland: »So, darling, let the charmers leave the room, let them have that Nashville moon, I want to know exactly who you are, then hang me in the Tulsa County stars, just hang me in the Tulsa County stars.«

Po večletni pavzi se na nepričakovano Morelandovo povabilo, ko sem odkrila njegov album High on Tulsa Heat, vračam k glasu in kitari, rokovnjaškim žajfnicam in čustveno napeti country glasbi, ljubezen do katere mi je v zgodnjih najstniških letih, verjetno ne hote, privzgojil nekdanji očim, ki je ob večerih na družinskih počitnicah rad poprijel za kitaro in pekel palačinke. V njegovem repertoarju praviloma ni manjkala proletarska Sixteen Tons Merla Travisa: »Sixteen tons and what do you get another day older and deeper in debt«, v avtu pa so se v sklopu takšnih in drugačnih zbirk vrteli Kenny Rogers, Jeannie C. Riley, ki obračuna s svetom šole v Harper Valley, Dolly Parton, Emmylou Harris in verjetno še kdo. 

Pravijo, da na druženjih v nehvaležnih urah, ko se noč preveša v jutro, težim s Springsteenom. Obtožba je resnična. Priznam. A pripravite se, Springsteen je šele začetek, moja šibrovka je nabita: »You’ll never leave Harlan alive,« kot prepeva Patty Loveless. Neka kvaliteta rock and rolla in outlaw country glasbe je tudi v tem, da morata biti malo tečna, malo morata biti off, kakšna vokalna linija ali kitarska struna morata odletet.

Katja Utroša je glasbena kritičarka, doktorska študentka filozofije in aktivistka za bolj vključujočo in strpno družbo. Ob polni luni zleze iz svojega brloga, najraje v Bizzarnico pri Mariči.

foto: osebni arhiv
Share