The Beatles
The Beatles
Apple Records, 1968
Medtem ko (prvič v življenju) poslušam Taylor Swift, si skušam urediti misli in se odločiti o albumu, »ki me je najbolj zaznamoval, premaknil, najdlje spremljal«, morda celo spremenil. White Light, White Heat? Blonde on Blonde? A Love Supreme? Sister? Metal Circus? Halber mensch? Swordfishtrombones? Razum i bezumlje? Revolver? Odločitve, odločitve, ampak nazadnje prevlada najbolj preprosta odločitev, namreč prvi album, ki mi je storil vse našteto in več.
Popularno mu pravimo Beli album, čeprav nosi zgolj ime skupine The Beatles. Vse v zvezi z zunanjostjo in dizajnom tega dvojega albuma v trajanju 93 minut – kot povprečno dolg film – je bilo zasnovano minimalistično; popolnoma bel ovitek vinilke, na katerem je celo ime skupine izpisano brezbarvno, reliefno, na notranji strani pa zgolj štiri fotografije članov ansambla ter linearno navedeni komadi, brez običajnih parcelacij na A in B (ter v tem primeru še C in D) stran plošče. Askeza brez primere, sploh za desetletnega mulca, ki so mu Beatli koncem sedemdesetih let pomenili prvi stik z »resno« oziroma »odraslo« glasbo.
Ampak okrog Beatlov je vedno neka velika zgodba, in zgodbo, takšno bolj intimno, imam tudi jaz. Beatli so bili leta 1980 v Jugoslaviji prisotni skoraj izključno z zgodnjimi albumi, s poslušljivimi hiti love-me-do-yeah-yeah-yeah tipa. Njihova diskografija se je za še-ne-najstnika iz glasbeno neoblikovanega družinskega okolja, ki mu na pamet ni padlo, da bi za plošče zapravljal denar v tujini, končalo z albumom Revolver, ostalo je bila terra incognita. Morda kakšen Hey Jude ali Let it Be iz radijskega etra in to je bilo to.
Kasneje sem razmišljal, da je šlo verjetno za založniški štos, skupina je po Epsteinovi smrti ustanovila lastno založbo Apple Records in pravice so se prenesle drugam, kar je socializmu verjetno pomenilo nepremostljivo oviro pri odkupu pravic. Dokler nekega dne v izložbi nisem ugledal neznanega letečega predmeta v belem ovitku in s štirimi dolgolasimi, rahlo zanemarjenimi liki na tistih štirih črno-belih fotografijah. Komajda sem jih prepoznal, Lennon je imel nenadoma očala, McCartney je bil neobrit, Harrison in Starkey pa z brki. Pa dve plošči za ceno … dveh plošč, še en visok zid za desetletnika z neobstoječim budžetom za osebno fonoteko. Za to pa obstajajo strici in tete, sem si rekel, pa še ti so – iz gole previdnosti, da ne bo starševskih očitkov o zapravljivosti – astronomsko ceno, izpisano s kulijem, prelepili z belo nalepko za šolske zvezke.
Kakor koli, dvojni album je bil končno v moji lasti, gramofon je bil pripravljen, igla je sedla v utor, nakar… Presenečenje je mila beseda ob zvokih, ki so se valili iz poceni zvočnikov, ki bržkone niso bili kos produkcijski kompleksnosti in rešitvam v aranžmajih; bolj šok, nejevera, celo razočaranje, kam je zaneslo do tega trenutka spevne, simpatične glasbenike v lepo ukrojenih oblekah. Kje so hiti, sem se spraševal z rokami v laseh, kje sta neustavljiva melodika, kje prepoznavni Merseybeat? Kako je možno, da na eni plošči rokenrol komadu sledi country-dixie zafrkancija, temu pa balada, ska, parodija na blues in proto-metal zažigancija, da bi vse skupaj sklenil devetminutni neposlušljivi prosto asociativni eksperiment? Če skrajšam, Belega albuma pri desetih letih nisem slišal v enem »šusu.« Ni šlo. Da bo mera polna, je bila vinilka nekarakteristično strukturirana, ali kako se temu reče, ko si jo nagnil postrani, nisi videl tistih črt, ki so označevale konec ene skladbe in začetek nove, posledično še tistih par komadov, ki so mi bili kolikor toliko ugajali, nisem mogel natančno naciljati! Beli album je skratka za kar nekaj časa romal v bunker, toda prišel je trenutek, ko je zavoljo spoznavanja drugih zvrsti in izvajalcev – ter kompletiranega opusa skupine – postal zame najboljši, najljubši in nikoli preseženi glasbeni produkt. V kateri koli izrazni obliki.
Simon Popek – cinefil, filmski selektor, ex-rokenrol animal.
