Gentle Giant
Octopus
Vertigo/Columbia 1972
Bil je posebej zajeban dan. Luka je šel tankat na Petrol v Brodeh, Mitja je čakal v avtu, jaz sem si pa kupil kokakolo, 0,33l, češ, da bom stabiliziral sladkor v krvi, pa je bilo še slabše in potem smo pičili naprej proti Šebreljam. V avtu sta se vrteli novi odkritji, plata Octopus od Gentle Giant in Bela Fleck and the Flecktones, vmes smo se ustavili Pr’ Gabrielu. Od začetka poti pa do lovske koče sem kozlal trikrat, ampak ime prvega benda sem si takrat uspel zapisat, ker je kljub mačku prekleto veliko obetal. Čez dva dni je prišlo do intimnega druženja z velikani in spet sem se srečal s paralelnim svetom olepšanih spominov in znanih nezemeljskih pokrajin, ki jih včasih poimenujem tudi nebesa. Ayahuasca terapija je uspela, brez ayahuasce in brez mediatorja.
Zelo nerad pišem poetične vinjete o glasbi, oziroma jih sploh nikoli nisem in jih najbrž tudi nikoli ne bom. Se mi pa po glavi podi veliko za človeštvo zelo relevantnih muzikoloških vprašanj in ugotovitev. Ob albumu Octopus sem ugotovil, da je dobre glasbe veliko, zelo dobre pa zelo malo, ter, kako pomembno je, da ima bend z željo po dodani vrednosti pod nadzorom vsaj ena oseba, ki razume kompozicijo, aranžiranje, harmonijo in kontrapunkt. Če te osebe ni, presežka v glasbenem segmentu (pri tem imam v mislih predvsem progresivno, bolj kompleksno glasbo), najverjetneje tudi ni in band posega po že preverjenih vzorcih ali se ujame v labirinte amaterizma, bolj in manj uspešnih improvizacijskih naključij, nereda, neskončnih repeticij in na sploh ne ravno optimalnih glasbenih rešitev. Za sofisticiran glasbeni jezik ene najbolj spregledanih skupin vseh časov, Gentle Giant, za katero je na avdiciji za glavnega vokalista neuspešno kandidiral celo Elton John, ne gre spregledati Kerryja Minnearja, z diplomo iz kompozicije na Royal College of Music v Londonu.
Na tem mestu se mi porajajo podvprašanja: Kako bi zveneli avtodidakti The Beatles brez producenta Georgea Martina? Kako bi zveneli Buldožerji, pa ne brez Breclja ali Beleta, temveč brez Činča? Pustimo besedno satiro in družbeno kritiko in se osredotočimo na zvok. Se je kdo kdaj vprašal, tako kot Anđelko Maletić, če ni bil morda Borut Činč najbolj glasbeno podkovan in posledično zaslužen za Buldožerjev unikatni glasbeni izraz? Seveda je treba omeniti tudi dejstvo, da dandanes marsikateri producent zaradi svoje obrtniške žilice škoduje glasbi, namesto da bi pomagal material dvigniti na višjo raven. Tako so s sterilnimi prijemi v poznejšem obdobju ustvarjanja recimo kvarili zvok Amy Winehouse. A kot rečeno, govorim predvsem o inovaciji, o progresivnem.
V Sloveniji poklicni razlagalci besedil in glasbe, kot bi jih poimenoval Dane Zajc, zelo radi zanemarjajo segment glasbene unikatnosti. Seveda razumem njihovo zadrego. Tudi sam ne pišem o borzi, ker o njej ne vem nič. Mislim, da bi nekdo, ki si domišlja, da njegovo mnenje o glasbi zanima še koga drugega, moral poznati oziroma obdelati glasbene parametre, ki so ključni za to, ali glasba funkcionira ali pa ne, se z njimi soočiti na štiri oči in se o njih dodobra podučiti. Če nekdo piše o koncertu Jamesa Lega in zna povedati samo to, da je bil nastop zelo energičen, da se je publika nalezla te energije in da je bil izvajalec od energijskih izbruhov prepoten, kot bi padel v Soro, ne dotakne pa se vsebine besedil, pevske dikcije, kompozicijske (ne)unikatnosti, dramskega loka izvajanih del, izvirnosti solaž, harmonskih presenečenj in dinamičnih razlik, naj gre delat kaj bolj koristnega.
Plata Octopus je eden izmed tistih cvetk, ki so skoraj pretirano dvignila moja pričakovanja v razmerju do nove zabavne glasbe, predvsem take z višjimi inovacijskimi ambicijami. Vsebuje vse, za kar si tudi sam prizadevam kot ustvarjalec. Družbo ji delajo nekateri albumi Pekka Pohjole, finskega Franka Zappe (Frank ga je menda nekoč klical, če bi prišel za basista v njegov band, pa je dobil košarico: »Too much bullshit!«. Priporočam!), album Begnagrad, plate Ramba Amadeusa, Bowiejeva oporoka Blackstar, prihajajoča plošča avstrijskega Zappe, sošolca s faksa Ralpha Mothwurfa in številni drugi.
Med vsemi naštetimi pa je Octopus še korak ali dva više in še kako drži komentar, da obstaja progresivni rock na eni in Gentle Giant na drugi strani. Octopus je pozabljeni apokrifni evangelij, ki poslušalca nesramno opominja na čase »pravih« bandov, sestavljenih iz vernikov, ne zgolj akademskih projektnih članov, ki znajo brati leadsheete. Občutek imam, da je vrnitev tovrstne ustvarjalnosti neizogibno poglavje v zgodovini glasbe, ki bo zasulo morje instant štancanja, ter vrnilo ukradeni prostor temu, kar imenujemo človeško. Prvi znanilci tega preobrata so na naših tleh hipsterji s svojo Val 202 naftalinasto, dionizično, neoseventies muziko, ki je ne prebavljam, ker mi je tuja, a v resnici ni tako slaba in rovtarski hribsterji, s katerimi se sem in tja poistovetim tudi sam.
Tomaž Hostnik je pianist, kantavtor in literat, avtor več kot 70 skladb. Deluje v zasedbah Drajnarjuva vampa, duo Hostnik pa Krečič, Vudlenderji, tria Hostnik-Ftičar-Hrovat, piše tudi glasbo za otroke, film in gledališče.
