Savina Yannatou – Primavera en Salonico

Savina Yannatou

Primavera en Salonico

Lyra, 1995

Težka bo, priznam. Kajti albumov, ki mi veliko pomenijo ali, bolje, so mi veliko pomenili, ker sem nanje naletela v nekem obdobju, ko se je moja valovna dolžina ujela z njihovo, je kar nekaj. Vsaj petnajst. Pa vendar, recimo:

Primavera en Salonico (1995, Lyra) grške pevke Savine Yannatou in njene imenitne zasedbe, ki odtlej nosi ime po omenjenem albumu. Plošček mi je prišel v roke leta 1996, samo nekaj mesecev po izidu. Toda preden sem ga držala v rokah, se je zgodilo naslednje: novembra 1995 sva se s prijateljico odpravili za 10 dni v Atene. Tja in nazaj sva potovali z ladjo. Ko sva se vračali, sem v pristanišču, tik preden sem stopila na ladjo, kupila neko žensko revijo – knjig in slovarjev sem si nakupila čez glavo, toda … jezik je jezik in nič ne škodi, če prebereš kak recept in se naučiš nekaj novih kulinaričnih terminov, da o cunjah, zdravilnih rastlinah, družinskih problemih … ki imajo prav tako svoja imena, v tem primeru grška, niti ne govorim.

Revija, torej, in v njej tudi recenzije novih cd-jev in knjig. In tako opazim, da je izšel nov plošček s pesmimi španskih Judov, s katerimi se kot pevka ukvarjam bolj ali manj intenzivno  že od leta 1991. Takrat mi je namreč znanec, ki je kot dopisnik delal v Sarajevu, podaril kaseto s posnetki Jagode Flory, sarajevske Sefardinje, ki je po drugi svetovni vojni emigrirala v ZDA. Kmalu zatem mi je neka Judinja iz Trsta, ki me je slišala peti sefardske pesmi, poslala nekaj kaset s sefardskimi pesmimi, tej pošiljki je sledilo še nekaj drugih, tako da se jih je do decembra 1994, ko sva imela z Venom Dolencem koncert v Cankarjevem domu in na njem v okviru Pesmi iz dežel Sredozemlja predstavila tudi majhen del sefardskega glasbenega izročila, nabralo kar nekaj.

Vsem priredbam na kasetah so bili skupni zelo skromni instrumentalni aranžmaji, včasih samo kitarska spremljava, ki je sledila osnovni melodiji.  Plošček Primavera en Salonico pa je ponujal nekaj drugega ali, bolje, tako sem zaslutila. Kajti recenzija ni premogla niti enega superlativa, čeprav bi si ga bila zaslužila oba: pevka in njena spremljevalna zasedba. Savina, ki si je samo nekaj let zatem utrla pot na velike mednarodne odre in danes predstavlja eno najuglednejših pevskih imen na področju glasb sveta, ne spada med pevke, ki čez noč zaslovijo. Takrat, leta 1994, jo je poznal ožji krog grških glasbenih sladokuscev, predvsem kot interpretinjo uglasbene poezije. Resda je že leta 1985 posnela prelep cd z grškimi ljudskimi uspavankami, a to, kot kaže, ni štelo. 

Kakorkoli že, bila sem na ladji, bilo je prepozno, da bi si cd sama kupila, zato sem nekaj mesecev zatem prijateljici, ki se je odpravljala na pot v Grčijo, naročila, naj mi ga prinese. Rečeno, storjeno. In ni mi bilo žal. Priredbe sefardskih pesmi na tem ploščku so izjemno sveže, prej minimalistične kot razkošne, s filigranskim občutkom za detajl, svoj čar pa jim dodajo tudi izvirna glasbila, ki jih mojstrski instrumentalisti pod taktirko multiinstrumentalista in aranžerja Kostasa Vomvolosa tudi mojstrsko obvladujejo. Savinin povsem netipični sopran je podložen z dihom, zastrt, v nižjih legah malce robusten – in kar je najpomembneje, nikoli ne podleže narcisizmu večine pevk z »lepim glasom«, ker vendarle in predvsem interpertira. Če je Savina v teh pesmih tu in tam preveč zadržana, če bi si tu in tam lahko več privoščila, a si očitno še ne upa, je vendarle treba reči, da ta cd predstavlja prelomni trenutek v njeni karieri, ki se odtlej vzpenja strmo navzgor. Ko je bila nekaj let zatem gostja Mesta žensk, je zvenela že veliko bolj samozavestno, njeni glasbeniki pa so bili naravnost osupljivi. Naj pridam, da mi je Primavera en Salonico ljub tudi zato, ker so na njem pesmi, ki so bile zelo priljubljene ravno med solunskimi Judi – in Solun je mesto, ki je zapisano v očetovi družinski kroniki in o katerem poslušam zgodbe in pesmi že iz otroštva. V Solunu sem živela leta 1977 in 1978 in se tam učila grščine in grških ljudskih pesmi, čeprav so vse do balkanskih vojn večino prebivalstva tvorili ravno španski Judje in je bila sefardska španščina nekakšna solunska lingua franca.

Nekatere pesmi na ploščku predstavljajo staro špansko dediščino, ki je preživela izgon iz Španije in vse poznejše odisejade, nekaj pa je novejših, nastalih v novi domovini. Pravi dokumentarni pečat pa daje ploščku pesem La cantiga del fuego, Pesem o požaru, ki je avgusta 1917 povsem opustošil judovsko četrt in velik del mestnega središča. Tako se je mesto »rešilo« judovskega pečata, kot so nekateri privoščljivo poudarjali; glede požara pa se še danes ne ve, ali je bil podtaknjen ali je bil plod nesrečnega naključja.

Primavera en Salonico, ki je sprva izšel pri grški Lyri, je bil pozneje ponatisnjen; za ponatis je poskrbela prestižna ECM, ki je že dolgo Savinina matična založba. Z občutkom za pravo mero, s spoštljivim odnosom do izročila in z virtuozno izvedbo so si Savina in njeni glasbeniki utrli razpoznavno avtorsko pot in se hkrati izognili »akademskosti« številnih ansamblov za staro glasbo – ki se z veseljem lotevajo izvedb sefardskega glasbenega izročila, v katerem kar mrgoli srednjeveških glasbenih prvin – ter slepemu posnemanju terenskih zapisov.  Bolj izviren od izvirnika pač ne moreš biti. Dodajmo k temu še dejstvo, da v ljudski/tradicijski glasbi ne obstaja (en) original, temveč samo njegove različice … in različice sefardskih pesmi so razsute po vsem Sredozemlju in onkraj njega …

Klarisa Jovanović je pesnica, glasbenica in književna prevajalka. Izdala je 10 albumov, njena tretja pesniška zbirka Izgnana (KUD Zrakogled, 2018) pa je bila nominirana za nagrado Veronika.

foto: Urška Lukovnjak

Share