Morphine
Cure for Pain
Rykodisc, 1993
Nisem prepričana, kdo mi jih je pomagal odkriti. Spomin je že precej luknjast. Imam pa v mislih dve osebi – ali je bil brat Martin, ki mi je itak odkrival glasbene svetove (in mi jih še vedno, hvala ti bratec) ali pa cimra Helena (Božič, RŠevka). Morphine, mimogrede še vedno moj omiljeni bend, so mi v davnih devetdesetih (kasneje pa tudi) pomagali preživeti in doživeti svet. Klasika – srcozlom kot eden od povodov, da sem jih poslušala ‘še pa još’. V nekem obdobju sem bila kot bleda senca, ki se je nemo premikala med tem in tujim svetom nekje v meni. Kot podobe iz eksistencialističnega romana smo si takrat brusili prstne blazinice z vrtenjem telefonskih številčnic (pazi, na takrat še Iskrinih telefonih!), pozno v noč reševali svet in veze. In vmes sem posedala po postelji, poslušala Morphine, ne da bi zares vedela, kaj se zunaj sobe dogaja. Takrat še pivo ni zares teknilo. Kadar se svet podira, je vse, kot da bi ne bilo res. Kot na sceni ali v knjigi, kjer si le opazovalec.
Ej, ta glasba, kjer je saksofon tako udaren, tako živ. Počasi sem se z njeno pomočjo lahko sprijaznila z mislijo, da moj svet je in bo samo moj, sicer nikoli več isti, a da se bom z njo menda ja znašla tudi v tistem jutrišnjem svetu. Pomaga mi, še vedno, ker je melanholična in tako udarna hkrati. Boža in spodbuja. In nekaj seksapilnega je v njej, oziroma predvsem v saksofonu. Pomirja me in pravi, da sem sicer res sama, vedno bom, a da se bomo potem, ko bodo potihnili bobni in se bodo polegle strasti, bosi in revnejši kot kdaj koli, znašli vsak za svojim plotom. Pravi, da imamo vsak pred svojim dvoriščem še kaj za pospraviti in vendarle od dvorišča do dvorišča vodijo poti, na katerih je srečevanje ne samo mogoče, temveč tudi nujno in zaželeno.
In tako je še vedno. Morphine me še vedno spremljajo, sedaj predvsem na poteh v avtomobilu, le nosilec je drugi. Najbolj žal od vsega mi je, da jih nikoli ne bom poslušala na koncertu v živo. Ampak trenutno so koncerti v živo že itak mokre sanje.
Nina Ukmar trenutno vodi Kosovelov dom Sežana, od aprila 2016 do junija 2020 je bila tudi predsednica Art kino mreže Slovenije. Izhaja iz vrst mladinskih delavk in delavcev, glasba (sploh v živo) ji je od vedno ježila dlake, jo bodrila in delala družbo. Poleg filma obožuje tudi pivo, fige in sladoled. Ne nujno v tem zaporedju.
