Dream Theater
Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory
Elektra Records, 1999
Čeprav bi se mi ob zbirki okrog 1.400 CD plošč, ki jih imam doma in je žanrsko – tako kot moja glasbena obzorja – izjemno široka lahko zazdelo, da bo izbor ene same od njih za pričujočo rubriko prava nočna mora, sem v hipu ugotovil, da mi bo v koronačasu prihranjen vsaj ta križev pot. Nikoli in nikdar namreč ne bom pozabil praznovanja svoje polnoletnosti daljnega leta 1999 – pa ne zaradi pridobljene volilne pravice, možnosti opravljanja vozniškega izpita ali katere koli druge tuzemske in tako ali drugače banalne materialne dobrine, pač pa zaradi pričujoče plošče Dream Theatra, ki mi jo je kot rojstnodnevno darilo tedaj podaril najboljši prijatelj iz otroštva.
V kratek poduk: Dream Theater, ki se je prej imenoval Majesty in obstaja od leta 1985 (sic, že 35 let!), je petčlanska skupina, ki ustvarja in igra takoimenovani progresivni metal (progressive metal). To je genialna podzvrst metalne glasbe, ki kombinira in spaja vplive in zvočnosti mnogih ostalih glasbenih zvrsti, na primer progresivnega rocka, klasičnega rocka, klasične glasbe, fusiona, jazza in še marsičesa. Temu čudovitemu konglomeratu izjemnih glasbenih prvin, ki ga odlikujejo še tradicionalno brezhibne in tehnično do praviloma virtuozne mere izpeljane izvedbe vseh glasbenikov, se hitro postane absolutno nemogoče upreti. Z 99% gotovostjo ste tako lahko prepričani, da vam bo vaš naključni glasbeni prijatelj na vprašanje, če pozna kateri progressive metal band, odgovoril prav z Dream Theater.
Do trenutka, ko sem v dar dobil pričujočo mojstrovino, metala še nisem poslušal, niti progresivnega niti katerega koli drugega, a ta plošča je to spremenila za celo življenje. Celotno prvo poslušanje sem presedel z odprtimi usti, ne vedoč, kaj me je zadelo. Vendarle moram poudariti tudi, da sem imel nevrjetno srečo, da sem se z DT spoznal prav prek tiste njihove plošče, ki pri veliki večini oboževalcev in poznavalcev še dandanes – po več kot 20 letih od izida in devetih studijskih albumih, ki so jo nasledili (v domači zbirki imam seveda vse) – velja za njihovo največjo mojstrovino. Gre za konceptualni album (v svetu progresivnega rocka in metala dobro znan pristop), ki je dramaturško razdeljen na dve dejanji s po petimi in štirimi prizori. V njih se v s čustvi in virtuoznostjo nabitih 77 minutah odvije tragična zgodba o ljubezenskem trikotniku ene ženske in dveh bratov, ki do nje gojita naposled smrtonosne strasti. Zgodbo glavni akterji (z glasom pevca Jamesa LaBrieja) pripovedujejo s pomočjo zamišljene hipnotične regresije, ki jo doživlja en od likov in skoznjo podoživlja svoje življenje ter celotno tragedijo ter se srečuje s konceptom reinkarnacije in transcendentnega.
Pogled na življenje (in predvsem smrt) pa mi je najbolj spremenila balada The Spirit Carries On. Besedilo pripoveduje o smrti, vendar jo ovije v toplino plašča ultimativne življenjske mojstrovine in zadnjega koraka, ki pa nikakor ne pomeni konca, ampak je v svojem bistvu benevolenten:
I used to be frightened of dying / I used to think death was the end / But that was before / I’m not scared anymore / I know that my soul will transcend
If I die tomorrow / I’d be all right / Because I believe / That after we’re gone / The spirit carries on
Move on, be brave / Don’t weep at my grave / Because I am no longer here / But please never let / Your memory of me disappear
Balada mi je večkrat (in mi še vedno) priklicala solze v oči ter mi pred nekaj leti pomagala preboleti in ozavestiti tragično in nepričakovano očetovo smrt, celotno ploščo pa sem preposlušal neštetokrat, neštetokrat, neštetokrat. Na pamet znam vsako noto, vsako spremembo taktovskega načina in vsak zlog.
Nič nenavadnega ni torej, da sem od tistega usodnega prvega pritiska na tipko Play novembra 1999 (p)ostal za celo življenje zaznamovan z glasbo DT in da sem se počutil popolnoma domače in izpolnjeno, ko je klaviaturist skupine Jordan Rudess leta 2009 na koncertu v Hali Tivoli po povpraševanju na ljubljanskih ulicah v svojo dolgo solažo vključil tudi skladbo Na Golici.
Tine Vučko je glasbenik s skoraj 25-letno koncertno kilometrino. Je tudi avdiofil, strasten poslušalec in zbiralec glasbe na različnih medijih ter glasbeni kritik in dolgoletni sodelavec Nove Muske in pred njo revije Muska.
