Lačni Franz
Ikebana
Helidon, 1981
Najprej mi je padla čeljust na prsi, potem pa sem, maksimalno začuden spričo svoje topogledne nekompetentnosti, rekel: »Kje si ti mene našla?« in tako z vprašanjem odgovoril Juvančički, ko me je vprašala, če bi napisal tekst za rubriko Moj album v pričujočem mediju. In v isti sapi dodal: »A ste tako obupani?« Potem sem hitel razlagat, kako sem svoj čas na Radiu Študent, temu svetilniku raznovrstne dobre glasbe, štrlel ven kot »glasbeno najbolj neizobražen špiker vseh časov« in kako so ob izgovorjavah bendov in siceršnjih trapastočah, ki so v mojih terminih prihajale v stik z mikrofonom, ostali sodelavci (predvsem, seveda, tisti iz glasbene redakcije) na začetku besno protestirali, potem ugašali radio in na koncu le še vili roke v nemoči.
»V redu je,« je rekla Katarina in dodala, da je rubrika namenjena najrazličnejšim avtorjem in ne le poznavalcem glasbe, oziroma, kakor sem razumel, njim še najmanj. A po začetnem šoku in nejeveri se je v meni, kot že ničkolikokrat, prebudila tista nečimrnost, zaradi katere se nato lotim stvari, pri katerih potem ves čas preklinjam trenutek, ko sem rekel ja. In prav zaradi te nečimrnosti sem naposled privolil.
»Super,« je rekla Katarina, mi razložila karakteristike rubrike in določila rok za oddajo.
»O, pizda, kaj mi je bilo tega treba?« sem si rekel tisti trenutek, ko je prekinila in potem še neštetokrat. Vsakič, ko sem se spomnil na članek in nato začel premlevati, kateri album naj izpostavim in kaj za boga o kateremkoli albumu sploh vem in … in potem s temi istimi besedami končal miselni napor ter ga do naslednjič odložil v temine pozabe.
Ampak čas, ta prasec, se nikdar ne ustavi in psovanje nad odločitvijo je postajalo vse pogostejše, razmišljanje o albumu pa vse daljše in nekajkrat sem že prijel telefon, da odpovem vse skupaj, kar bi zagotovo storil, če se ne bi slovesa usraneta bal bolj, kot slovesa bedaka.
Kateri album torej, ko pa sem glasbo dejansko raziskoval pred več kot četrt stoletja, preden sem z obema nogama stopil v fabriko pražit arašide?
»Kaj pa si počel na Radiu Študent?« nemara porečete. Saj, ste kdaj stopili v tamkajšnjo fonoteko? Diši kot kakšna knjižnica pa tudi izgleda tako in kadar sem vstopil vanjo, sem se v trenutku zmedel in pozabil po kaj sem prišel, kaj šele, da bi raziskoval med vsemi tistimi desetinami tisočev nosilcev zvoka ali se celo navadil dati magnetofonski trak na koluter. Ob tem so mi starejši kolegi še dopovedali, da je že sama misel na kakšne U2 bogokletna, medtem ko so te ob omembi Pink Floyd ali Led Zeppelin le usmiljeno pogledali, češ: »Šele sem si torej prilezel pri svojih letih«. Sčasoma sem se potem sprijaznil s titulo »glasbeno najbolj neizobraženega špikerja vseh časov« in jo začel izkoriščati, potem pa po vseh teh letih – Katarina. Jao!!!
Ampak, Rok, kaj si pa poslušal v srednji šoli, ko si nosil dolge lase, pa flanelaste karo srajce, pa svilene šale od mami? Katere komade si pel na vlaku, ko ste se vozili v Kamnik v šolo in so te sošolke zaljubljeno gledale, ti pa tega nisi znal izkoristiti?
Seveda, Lačne Franze!!! Najprej sem pel tiste ta nežne, da me te punce ne bi nehale zaljubljeno gledat, čeprav so mi bile osebno boljše tiste ta prve stvari. IKEBANA! Pravzaprav so bili Lačni Franz šus, ki je od začetka samo še bledel (hja, povabili ste me, da bi bil pameten in pač sem. Kaj?!?!), Predin pa je potem itak odlutal tako daleč v tri perovske, da celo sam mentorjem na Radiu Študent Lačnih Franzov sploh nisem omenil in me, kar se njih (Lačnih Franzov, seveda) tiče, niso nikoli prevzgajali.
Ah, ja! Srednja šola, vlak, Ikebana. Kasneje zaradi že omenjenih razlogov pač ni bilo albuma, ki bi ga lahko postavil na pričujoči piedestal, spomin na tega pa orosi oko. Ikebana bržčas tudi zaradi besedil, ki so mi pri njem zlezla pod kožo. Pri Pink Floydih, U2, Led Zeppelin … je bilo to nemogoče, saj sem se vse življenje mlatil z angleščino. No, največkrat je ona mlatila mene, sem ji pa kdaj pa kdaj, zlasti v etru Radia Študent, vrnil milo za drago in jo izmaličil, kot objesten najstnik očkov avto. Kot dokaz kozmične pravičnosti naj izpostavim, da mi je album Ikebana, ki ga takrat že zdavnaj ni bilo več mogoče kupiti in sem lahko zgolj do nezavesti drajsal kaseto, na kateri sem imel posnetega, kasneje podarila prav inštruktorica za angleščino (s katero sem se zbližal veliko bolj kot z jezikom, ki ga je inštruirala, čeprav je dejstvo, da se z angleščino sploh mlatim, izključno njena zasluga).
Kolikokrat sem položil to plato na gramofon, dokler mi ni crknil in potem nikoli nisem kupil novega?!? Kako sem v nulo obvladal vsa besedila! In so me nekatera potem v življenju tudi navdihovala. Na primer: »Daj te lase dol, pa mašni gvant daj gor! Pa obleči lepši sviter, pol pa šus na liter!« No, ne bi o lepšem svitru, sem se pa ostrigel in potem požrl kar nekaj litrov. In si prenekatero naslednje jutro pel »Zjutraj previdno odprl sem oči. Nekaj lepljivega ob pojstli smrdi. Na najboljših platah našel sem rajs. Počutim se gnilo kot kak paradajz.«
Lačni Franz in Ikebana so bili moj sopotnik tudi ob najprelomnejših trenutkih odraščanja. Tako sem bil enkrat na njihovem koncertu v atriju Akademskega kolegija. Tam sem srečal eno simpatijo, okrog katere sem se že nekaj časa vrtel in menda tudi ona okoli mene. Ne vem zakaj se mi je zdelo, da bi to lahko bil tisti zgodovinski večer v mojem življenju, ko bi lahko z ramen spustil breme nedolžnosti, ki sem ga takrat od vseh vrstnikov (če je šlo verjeti njihovim besedam) nosil samo še jaz. In nisem pasel lenobe. Šel sem k šanku, kupil dve pivi, da častim izvoljenko, kar Lačni Franzi urežejo komad Stari vojak. V trenutku sem pozabil na bejbo, ki me je čakala in se začel gužvati v prvo vrsto z dvema peroma nad glavo. V tistem trenutku sem s komolcem zadel v čelo nekega fanta v publiki in pivo v roki se mi je poveznilo ravno na njegovo glavo. Celega pol litra. Ko sem pred sabo zagledal popolnoma premočeno čupo iz katere je molel samo nos, se nisem mogel zadržat in sem se začel smejati. Tako sem bil namesto prvega seksa, deležen dveh klofut, ob katerih sem izpustil še drugo pivo in verjetno bi bilo še huje, če me ne bi rešil njegov prijatelj, ki je tipa prepričal, da ga nisem polil namenoma.
Dekleta potem nisem več našel, pa tudi denarja za novo rundo nisem imel. So se pa stvari kasneje le postavile na svoje mesto in nedolžnost sem izgubil s to isto punco. In potem sva se še kar nekajkrat srečala. Pri njej doma. In takrat se je v njenem kasetofonu pogosto vrtela moja kaseta s posnetkom Ikebane.
Ah, ko sem se tako potapljal v nostalgiji, sem izpod postelje potegnil svojo fonoteko vinilk, da bi pobožal Ikebano. Nato sem iz omare potegnil sesalec in si dal z njim dela dobrih deset minut. Ko sem končno prebral tiste plošče (z dvema prstoma, kot sem se naučil od kolegov iz glasbene redakcije), sem ugotovil, da sem jo verjetno nekomu posodil. Vrag vedi, komu! Šibam na Bolho popravit napako, če se bo dalo.
Op. uredništvaNove Muske – ker Ikebane v celoti ni na spletu, vam v pokušino ponujamo Starega vojaka, o katerem govori Rok Kušlan. Ostale komade si zavrtite sami.
Rok Kušlan je nekdanji špiker na Radiu Študent. Trenutno sebi in svoji družini v lonec največ dene kot performer – pripovedovalec, preostanek pa kot pisec raznih člankov, mentor radijskih delavnic, vodnik po krajinskem parku Ljubljansko Barje in kruhoborec na številnih drugih področjih.
