The Cramps – …Off The Bone

The Cramps

Off The Bone

Illegal Records, 1983

Zame se je vse začelo, ko mi je nekje sredi osnovnega šolanja frend posodil ploščo. Dvojno. Na njej je pisalo Rock’n’Roll Music. Nikoli prej še nisem slišal nič podobnega. Aja, bend se je imenoval The Beatles. In ne, te plošče ne boste našli na CD-ju ali mp3-jih. Obstajala je samo na vinilu. Danes vem, da so na njej s skrbno roko izbrani največji šusi tega benda. Plošča je res vredna svojega imena.

Ko sem mu jo po daljšem času vrnil in izrazil svoje navdušenje, je samo zamahnil z roko in mi dejal, da naj raje poslušam Rolling Stones. To je namreč tisto pravo. Beatli so za otroke. Po pouku sem šel v trgovino in kupil njihovo ploščo. Bila je še bolj žleht. Dvakrat sem jo poslušal v nejeveri, da je kaj takega sploh dovoljeno igrati. V tretje sem bil fen.

Ko sem frendu v debati omenil, da so Stonesi res fajn, me je malo zviška pogledal in mi predočil, da to poslušajo samo še v času zaostale osebe. Če si kul, poslušaš pank. Sex Pistols. Hm. To je bilo pri nas malo težje nabaviti, ampak nekdo na naši šoli je imel ploščo, ki jo je dobil iz tujine. Posodil mi jo je skupaj s prvim albumom Pink Floyd. Oboje je bilo še težje prebaviti kot Stonese. Vendar sem se pregrizel in obe plošči še danes kotirata zelo visoko na moji osebni lestvici najboljših albumov vseh časov.

Potem sem iz radovednosti začel kupovati Džuboks. Ta glasbena revija je bila v Jugi edini resen vir informacij o aktualnem dogajanju v muziki. Kvalitetni novinarji so o njej poročali s strastjo in humorjem. Tako sem izvedel za pank, novi val, (no, teh dveh pojavov je bilo polno v vseh trač časopisih, vendar so jih tam obravnavali kot modna in ne glasbena trenda), Doorse, Hendrixa, Zeppeline, Bowieja, Stooges… Mislim, da je imel Džuboks eno največjih vlog pri tem, da se je glasbena scena v Jugi konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih tako razvila.

Muzika takrat res ni stagnirala. Do nas so prišli PIL, Joy Division, DAF, Gang of Four, Bauhaus, domača scena je bila v zenitu…nekje okoli leta 1983 pa je vse skupaj postalo malo dolgočasno. Stvari so začele bresti v bolj komercialne vode in tako posledično izgubljale razburljivost. Pogrešal sem tisti prvobitni naelektreni šus, ki sem ga doživel ob Beatlih, Stonesih in Pištolah. Potem pa sem v Džuboksu prebral članek izpod peresa enega mojih najljubših kritikov – Aleksandra Žikića.

S slike ob članku so me gledale štiri face – trije grozljivi tipi in ena res posebna pripadnica ženskega spola. Že ko sem videl sliko, sem vedel, da bo muzika neverjetna. Ko sem prebral Žikićev opis, pa mi je bilo jasno, da to enostavno moram slišati. Zbral sem denar, ga zalepil v kuverto in poslal v Anglijo. Tako so se včasih nabavljale plošče. In če si imel srečo in ti državni organi niso pogledali v kuverto ter zaplenili vsebine, je čez mesec dni potrkal poštar in ti izročil paket.

Tokrat sem imel srečo. Ne samo s poštarjem in državnimi organi, temveč tudi z izborom. Po začetnem občudovanju ovitka, na katerem je čez stripovsko karikaturo benda s črkami kot iz horror filma pisalo »The Cramps«, spodaj pa še »Off The Bone«, sem ploščo položil na gramofon. Zdaj bi lahko začel opisovati svoje navdušenje, ampak bom raje analitično hladno povedal, da je ta unikaten bend zvenel, kot da je svoje instrumente prvič vzel v roke pred dvema dnevoma, vendar je tisto, kar mu je uspelo iztisniti iz njih, bolj čarobno in razburljivo od vsega virtuoznega progresivnega rocka, ki so ga kadarkoli zabeležili na nosilce zvoka. Cramps so magija. In pravi rokenrol se zgodi v trenutku, ko magija preglasi razum, ko intuicija postane bolj pomembna od glasbenega znanja. Ko muziciranje preneha biti matematika in postane Glasba. Izraz The Cramps je totalno primitiven, z enostavnim tribalnim bobnanjem, ki pa vedno zadane tisto pravo hipnotično brzino in te vrže v trans, dvema kitarama (basa v njihovem vokabularju takrat še ni bilo), eno večinoma popolnoma nafuzirano, drugo pa v najboljši maniri Linka Wraya, ki ga je zlobna vila spustila skozi prihedelični filter Syda Barretta, ter vokalom, ki zveni kot Elvis, ki je pravkar doživel živčni zlom in se ob tem neizmerno zabava. Osnova je rockabilly, ampak če ste pomislili na Stray Cats, ste zelo zelo daleč. Rockabilly je tu samo šablona, na katero je nametano vse – od horror filmov iz petdesetih do Stooges in New York Dolls. Celota zveni izredno psihedelično, kar niti ni čudno – Lux Interior, vokalist skupine, je kot eno svojih glavnih inspiracij navedel LSD.

Verjetno je odveč pripomniti, da so Cramps postali moj najljubši bend in da sem z veseljem o njih razlagal vsakemu, ki me je hotel poslušati. Večina me je gledala bolj postrani. »Saj ne znajo igrati«, je bil najbolj pogost stavek, ki sem ga slišal. Kar je bedarija. Cramps niso bili virtuozi, vendar so to, kar so igrali, odigrali s takim žarom, občutkom in energijo, da jim je uspelo ustvariti amalgam, ki je popolnoma odporen na zob časa. Lux je en najboljših rokenrol vokalistov prejšnjega in tega tisočletja, Poison Ivy Rorschach pa odlična kitaristka s popolnoma originalnim stilom, kar je pri meni vedno štelo veliko več kot virtuoznost (pravzaprav bi moralo pri vsakem ljubitelju rokenrola). Nick Knox je en mojih najljubših bobnarjev – njegov občutek za pravo hitrost komada je bil neverjeten, prav tako avtoriteta, s katero je ustvaril protiutež norosti svojega frontmana. In ko smo že pri norosti…

Kako so Cramps zveneli v živo, sem prvič videl na neki videoprojekciji. Predvajali so film »Urgh! A Music War«, koncertno kompilacijo velikih punk in post-punk imen tistega časa. Malo sem že pozabil, kdo so bili ostali, spomnim se recimo zelo dobrega nastopa Gang of Four, vendar so Cramps v tem filmu ukradli šov. Da ne bom veliko bluzil, si lahko zadevo ogledate tukaj.

Zares v živo sem jih videl šele proti koncu devetdesetih v Ljubljani. Zelo soliden koncert, ampak to ni bila več originalna postava, pogrešal sem Knoxovo bobnanje. Še vedno so bili izvenserijski. Vendar je magija bledela.

Danes je od originalne postave živa samo še Ivy. Ostali so odsurfali v druge dimenzije. Magija, zabeležena na nosilce zvoka, pa še vedno ostaja.

Začutite jo lahko na spodnji povezavi:

Sergej Steblovnik je ustanovni član bendov Strelnikoff in Hard.com, danes pa igra bobne v zasedbi Gromofon.

foto: Robert Hutinski

Share