The Roots – Undun

The Roots

Undun

Def Jam Recordings, 2011

Začetek drugega desetletja našega stoletja. Zima se je zarezala v ljubljanske ulice, Slovenska cesta se je pripravljala, da si nadene najbolj kičast nakit za decembrske zabave in Damir Avdić je napovedoval, da bo naslednje leto apokalipsa. Občutek konca je bil še nejasen. To, kar je zdaj očitno in s čimer smo se sprijaznili, se je napovedovalo, in z raznimi slutnjami zarezovalo v naše depresivno hedonistično tkivo. V Ljubljano sem prišel pred dvema letoma, potem, ko sem nekaj let brodil po obskurnosti province, poskušal uničiti svoje življenjske možnosti, se bil primoran izpisati iz šole in potem, ko sem spoznal pravo osebo, ki je življenju dodala barvo, prebudila motivacijo ter me pripeljala v prestolnico.

Nisem več želel biti provincialni luzer, čefurski lumpenproletariat, lumpensrednejrazrednež, človek brez identitete, z nejasnim bremenom prednikov in zanamcev, nekdo, s katerim je mogoče pometati po prestolničnih avenijah. S namjerom dodjoh u veliki grad. Ko bi le vedel, da se človek ne more kar tako vključiti in postati car, da vse to zahteva pedigre, podobno kot v provinci, da zahteva pravo socializacijo in natanko predpisan način gojenja duše. Bil sem zmeden, nisem obvladal tega jezika in veliko sem pizdil. Vpisal sem se bil na neumen študij, opravil samo en izpit in se odločil, da drugega letnika ne bom delal. Preko napotnice sem sem se znašel v pisarni obetavnega slovenskega podjetja, ki si je prizadevalo izboljšati spletno nakupovanje, in delal na nekem stranskem projektu. Sčasoma sem se integriral v pisarniško življenje, v opravljanja, nabijanja death metala skozi zelo glasne slušalke, pogovore o avtomobilih in novih znamkah mobitelov.

Prvič v življenju sem imel količine denarja, primerljive s tistimi, ki jih imajo odrasli. Precej sem ga razmetaval. Kot otrok sem izkusil obdobja pomanjkanja in obdobja blagostanja. Ne glede na trenutno stanje pa je bil oče z denarjem vedno varčen, na nek čuden, včasih neuspešen, drugič bolj uspešen način. Redko sem dobil možnost, da bi si privoščil kakšen priboljšek, predmet, v katerega prisotnosti bi užival in ga razkazoval drugim. Imeti denar, ki bi ga lahko razmetaval, to je bila moja velika otroškega želja. Zdaj sem se odločil, da bom vzel študentski kredit v višini šesto evrov. Razmišljal sem o načinih, na katerega bi ga zapravil. Prevladovala je ideja o novem računalniku ali igralni konzoli, na kateri bi igral najnovejšo FIFA-o – še ena neuresničena fantazija. A ko se je denar znašel na računu, sem ravnal impulzivno. In, kot danes vidim, bolje kot sem si bil sprva zamislil. Med drugim sem v Konzorciju kupil kar nekaj velikih filozofskih knjig. V Big Bangu sem nabavil kupček cedejev, čeprav se je že precej govorilo o tem, da jih bodo povozili pretočni formati. Prišel sem do nekega kulturnega kapitala, ki mi je kasneje pomagal stopiti na drugo pot.

Večina albumov, ki sem jih vzel, je sodila v kategorijo generacijske hip muzike, relativno novih bandov in plošč, ki so jih dobro ocenili mediji kot sta Pitchfork ali NME ter med klasike hipsterskega kanona. Želel sem ustrezati, hotel sem biti kralj ustreznega okusa. Med temi albumi je bil tudi album Undun zasedbe The Roots, ki je bil izšel tisti mesec.

Takoj so me pritegnile vzvišene poetične besede, prepletene s podobami uličnega življenja, epski patos v glasu, nič manj epski flowi, občutek, da se odvija nekakšna rap simfonija, prežeta z milozvočnimi podlagami, ki so se navdihovale v aktualni indie produkciji. Ostajal sem pozoren na tiste trenutke, ki spravljajo pokonci kocine in dolgo nisem prodrl globlje v album. To se je zgodilo šele kasneje, mislim da na dolgi, ovinkasti poti z avtobusom v Sarajevo, ko sem ga predvajal preko ponudnika pretočnih vsebin. Morda pred kakšnim letom. Od takrat se k njemu vedno znova vračam.

Poslušam ga, kot bi poslušal opero. Gre za konceptualni album, v katerem se od smrti do rojstva odvije življenje nekega vplivnega gangsterja. Na začetku je pisk naprave, ki zabeleži prekinjen srčni utrip, zaključne besede, na koncu godalna brezbesednost mehkega, amorfnega sveta novorojenca ali človeške potencialnosti. To ni gangsterski album kot smo jih v hip hopu vajeni; v prvem planu ni golo pričevanje o nasilniškem življenju ali pripovedovanje uličnih zgodb. Gre za eksistencialistično delo. Če govorimo o rock operah, v tem primeru lahko, zopet, govorimo o rap operi. Če se navadno perspektiva črnega gangsterja kaže kot specifična perspektiva, ki zahteva pričevanje in opisovanje, gre tu za univerzalno zgodbo. Gangster je slehernik, ki se oklepa življenja in polzečih, iluzoričnih ciljev, slehernik, ki ga prehiti smrt. Ujame ga nepripravljenega, s tem pa ostane zgodba njegovega življenja nezaključena. V tej nezaključenosti se razkrivajo paradoksi človekove eksistence, njegovega življenja in smrti.

Kot vsaka dobra zgodba, tudi zgodba Undun ni enoznačna: protagonist se ves čas sooča z dvomi, se nahaja na križiščih, pred razprtji, trenutki, ko bi moral prevzeti odgovornost za svoje življenje. A ustaljene prakse vedno znova zmagajo, vsakič se zdi, da je časa še veliko, da ga je mogoče zagrabiti in da je smrt mogoče zadrževati na ustrezni razdalji. Izbira vzratnega spremljanja zgodbe je posrečena, saj nas preko lastne vednosti sooča s tragično nevednostjo protagonista.

Komad Lighthouse, denimo, izrazi trenutek praznine, v katerem sami s svojo eksistenco gledamo v praznino, brez možnosti, da bi nam kdo priskočil na pomoč. Temna, hladna noč v oceanu obstoja, kriza, za katero ne vemo, kako se bomo iz nje izkopali. Kriza, ki implicira trenutek odločitve, izbiro med prehodom v novo življenje ali obstanek v starem. One Time govori o rešilnem preblisku, o trenutku jasnosti in gotovosti, ki se redko pojavi, trenutku, v katerem prepoznamo trik, v katerega smo ujeti skozi leta. A morda je za preobrat na poti že prepozno.

Komadi niso samo komadi, temveč so tudi poglavja. Da bi delovali tako, imajo posebno dramaturgijo, ki hip hopovskemu ritmu dodaja nežne elektronske aranžmaje, izjemno udarne pete refrene in featuringe, ki ustrezajo vsakemu komadu posebej, v katerih gostujoči raperji zgostijo in usmerijo svoje umetniške moči k točno določenemu cilju.

Na Undunu se srečamo z neverjetnim razmerjem med dostopnostjo, pripovedniško močjo, lirično spretnostjo, rapersko formo in produkcijsko domiselnostjo, zaokroženo s filozofsko težo, ki žanr gangsta rapa (ali gre raje za rap o gangsterjih) potisne čez nov mejnik, zato preseneča, da gre za relativno podcenjeno delo v opusu zasedbe, ki tako seveda tudi ne velja za hip hop klasiko.

Gotovo gre za osebnega klasika, uglednega člana mojega lastnega kanona. Menda se je treba k nekaterim knjigam, ki smo jih brali zgodaj, vrniti, ko dozorimo. Sam sem moral dozoreti kot človek, preživeti še nekaj etap, preden sem se lahko vrnil k Undunu in ga dojel v njegovi polnosti. S tem pa je postal referenčna točka v mojem življenju, ena tistih umetnin, ki jih kot signale postavljamo v svojo osebno pokrajino.

Muanis Sinanović je pesnik, esejist in kritik.

foto: Dionis Jurić
Share