Big Foot Mama
Nova pravila
Corona, 1995
Album Nova Pravila, prvi album Big Foot Mame, je izšel leta 1995, jaz pa sem ga odkrila leta 1999, ko sem bila stara 15 let. Odkar sem se pred šestimi leti preselila v Kanado, ga spet občasno poslušam, ker me povezuje s tem kar sem bila, s prostorom, v katerem sem odraščala in z mojo sestro Sašo, s katero sva pred leti skupaj šli na par BFM koncertov.
Zakaj BFM? V mladosti nisem imela kaj dosti stika z glasbo, oziroma s konceptom glasbe kot umetnosti. Odraščala sem v vasi Kovor na Gorenjskem, moji starši so bili (in so še do danes) obrtniki. Glasba jih ni preveč zanimala. Ko sem bila stara tri leta, sta Brigita in Bojan Vrečar odprla svoj lokal – Cherry Snack Bar, oziroma »Šeri« za lokalce (letos praznuje 33. obletnico). Tam sem preživela veliko svoje mladosti in glasba je bila vedno predvsem del gostilniškega ambienta. Spomnim se, da smo doma imeli nek ubogi kasetnik, od katerega so odpadla vratca predelka za kasete, tako da si moral kaseto potisniti v kvadratasto luknjo in si potem lahko opazoval, kako se vrti, tako naga. Sem in tja se je od nekod pojavila kakšna »mešana« kaseta, ki smo jo potem do onemoglosti poslušali v avtu na poti na morje, ali na Štajersko, kjer je ati odrastel. Kot otrok sem imela rada ponovitev. Še sedaj je moja najljubša stvar pri glasbi ponovitev. Vzpenjajoči ritem, gotovost takta. Ponovitev je tolažeča v kaotičnem, nepredvidljivem svetu. In nujen oddih od moje izčrpljujoče kreativnosti.
Šele leta 1999 smo doma dobili stereo in še to zato, ker nam ga je podaril stric, ki ni vedel kaj bi z njim. Tudi moja starša nista vedela kaj bi z njim. Postavila sta ga v kot dnevne sobe, kjer je nabiral prah. Istega leta sem končno kupila svoj prvi CD – Tretja dimenzija od Big Foot Mama. (V celem življenju sem mogoče imela v lasti vsega skupaj 20 CD-jev, med drugim Banksyjevo parodijo albuma Paris Hilton, ki ga je moj bivši po naključju odkril v trgovini z rabljenimi CD-ji v Angliji. Banksyjev CD, ki se je izgubil nekje med seljenjem, je danes vreden 3.500 funtov. Gulp.) Ob poslušanju Tretje Dimenzije sem sedela pred stereom in strmela vanj, kot v TV. Tedaj sem odkrila še predhodnji plati BFM; Nova pravila in Kaj se dogaja?. Nasploh je bila moja najljubša zvrst v najstniških letih rock, ker se mi je zdel nekako pristno umazan, živalski, prvinski. Nasprotno od mojega angelskega videza in v skladu z mojimi agresivnimi nakloni. Sploh pa, rock je šel dobro skupaj z alkoholom. Za razliko od transcendentalne elektronike, ki je (menda) dobro šla skupaj s psihadeliki.
Na nek način rock razgalja teme, ki so v »kulturni« (tj. zadrti) družbi pogosto smatrane za nizkotne in sramotne in ki smo se jih zato naučili zatirati, to pa počne brez patetičnega zatekanja k evfemizmom (ki so karakteristični za pop in še bolj za turbo folk). Razkrinkavanje »nizkotnih« tem me še danes nezadržno privlači pri branju in ustvarjanju poezije. Pri BFM so me privlačila tudi besedila. Zdela so se mi precej neposredna in nepretenciozna (za razliko od, denimo, Siddhartinih, ki so me odbijala zaradi pretencioznosti). Besedila BFM so nekaj podobnega temu, čemur bi v ruralnem gorenjskem okolju rekli poezija. Definitivno je skoraj nekaj prešernovskega v določenih verzih, v načinu kako se jezik izpeva. Npr. verz v komadu »Nova Pravila« (»Ampak z veseljem/ Vsem dam na znan‘«) me spominja na jezik Prešernove Rozamunde: »Ni nevesti všeč kar reče, mal’ odgovor ji dopade.« Saj konec koncev je tudi Prešer’n bil Gorenc (oz. Kranjc), ki je odraščal v ruralnem okolju.
Ob ponovnem poslušanju Novih Pravil leta kasneje tudi na novo odkrivam sublimirana sporočila, ki se tičejo slovenske atmosfere iz sredine devetdesetih. Šele zdaj se, denimo zavedam, da je ksenofobija, ki prežema pesem »Nova Pravila«, bila normalen del vsakdana v okolju, kjer sem odraščala po razpadu Jugoslavije in po prihodu bosanskih beguncev. Na drugi strani se BFM glasba cedi od seksa, ki ima zame skoraj mitološki naboj; seks kot sredstvo upora in izvor moči (»Mala nimfomanka«), seks kot nasilje (»Začari me«), kot ljubezen (»Lovro«), kot preganjanje dolgčasa (»Sam prjatla«). Komad, ki šele danes s polno močjo resonira z mano je še »Vem, da nč ne vem.« Refren se potem nadaljuje: »povedat pa ne smem, ker nočeš met opravka s tem«. Do refrena pa vodijo npr. tile verzi: »Ni mi všeč, da nobeden ne prizna / vsak oko ma svojga malarja. // Sej veš da je Bedanc žrl zmer srnaka, / Rožle pa je igrou ob močn’ku bedaka.« Slovenska zgodovina in identiteta, boj med hlapci in gospodi, dinamika razparjenih družbenih odnosov, vse to se zelo sočno plasti v teh verzih. In bolj, ko te plasti zanikamo, bolj ostajajo del nas, na nas vplivajo, se prebijajo na plano. Rock me na splošno (tako kot rap, ki ga danes precej poslušam) predvsem spomni na to, da smo samo živali, ki se pretvarjamo, da smo ljudje. In to je lekcija, h kateri se kot intelektualka hočem vselej vračat, jo obujat, se je zavedat.
Monika Vrečar (Kranj, 1984) je pesnica, pisateljica in teoretičarka, ki živi v Winnipegu (Kanada). Pred kratkim je izdala pesniško zbirko Šovinistka (Hiša poezije, 2019) in ob izidu zbirke objavila video Šovinistka.
