Robert Wyatt
Rock Bottom
Virgin Records, 1974
V časih pred internetnim sharanjem in youtubom je bilo raziskovanje glasbe veliko večji podvig. Ni bilo vse na dosegu klika, moral si imeti kanale, po katerih si lahko glasbo sploh slišal, oziroma da si sploh izvedel, kaj vse obstaja. Potem pa si moral to glasbo tudi fizično nekje najti na nosilcih zvoka.
Izmed mnogih knjig mi je bila še posebej dober vodič po rock glasbi knjiga iz takrat zelo popularne ilustrirane zbirke Mejniki. V njej je bila med drugim izpostavljena tudi skupina Soft Machine in njihov album Third. Že naslikana naslovnica mi je kazala, da je to nekaj velikega. In tako je tudi bilo. Štiri pesmi, vsaka dolžine cele strani plošče skupne dolžine epohalnih 75 minut. Instrumentalni jazz fusion iz leta 1970 dobi na tretjem komadu Moon in June vokal. Visok, navihan vokal. In pevec je bobnar skupine Robert Wyatt. Bobnar, ki poje – svašta!
Prav tako je v tem vodiču pisalo, da je Wyatt nato zapustil band, ustanovil drugega, nato pa pijan skočil skozi okno in pristal na vozičku. Bobnar, ki ni mogel več uporabljati nog, je začel igrati klavir in v procesu privajanja na novo življenje ustvaril album Rock Bottom. Uau, sem pomislil, to mora biti res zanimiv album! Nekako sem že po opisu slutil, da je to res izjemna stvaritev. Prav tako mi je bil še posebej všeč naslov, za katerega takrat nisem vedel, da je fraza, ampak sem ga razumel dobesedno – da je avtor namensko ustvaril dno rock glasbe. Prav tako je na naslovnici narisan prizor pod morjem. Pa producent je bil bobnar Pink Floydov Nick Mason (med Dark Side of the Moon in Wish You Were Here) med izvajalci pa se najde Mike Oldfield (leto po huronskem uspehu s Tubular Bells).
A tega albuma nisem mogel najti v lokalnih trgovinah. Bil je neki skriti kult. Ah, časi brez interneta… A čeprav sem ga toliko iskal, se dejansko ne spomnim kdaj sem ga točno tudi našel. Zagotovo pa je bilo enkrat na prehodu tisočletja. Najverjetneje sem ga našel šele leta 2001 v Londonu, kamor sem šel za teden dni s prvo punco le nekaj dni po 11. septembru, in to z letalom. Iz tistega potovanja se sicer živo spomnim, kako sem v Camden Townu našel videokaseto prvega Lynchevega filma Eraserhead, ki je bil prav tako nekaj, o čemer si lahko bral, nisi pa ga mogel nikjer videti.
V vsakem primeru pa sem ga kupil, ne da bi ga pred tem preposlušal. In ko sem prišel domov in pritisnil play, je glasba upravičila in presegla vsa moja pričakovanja. Po začetnem pozibavanju na morski gladini glasba potone pod vodo in v globočine duše, kjer začne vse razpadati. Kjer dobesedno tonemo do dna, do rock bottoma. Tu dramatski trikotnik nima vrha, temveč dno. Ni vrha, od koder greš nazaj počasi dol, tu si v luknji, iz katere moraš splavati ven. A kljub vsemu grozljivemu, mučnemu in težavnemu, do koder pridemo, na koncu izjemno mehko priplavamo na površino, v umirjeno življenje z malimi sladkostmi in veselji. A pred tem moramo doživeti dno, in čeprav se spuščamo v najtemačnejša prostranstva duševne bolečine, album v bistvu ni zamorjen. To ni kakšna Diamanda Galas, ki nas pusti v peklu. Največji razpad duhovnega sistema spremlja neka posebna radost. To ni eden tistih albumov, kjer nam avtor želi predstaviti svojo duhovno bolečino kot najvišji produkt človeškega duha in s tem kot nekaj toliko vrednega, da se moramo s tem ukvarjati. To je v bistvu pozitiven album, ki nas že skorajda frivolno pelje na izlet v globine. In čeprav tonemo na področje brez kisika, na področje, kjer pač ne moremo več dihati od vsega groznega, kar nam je proizvedla naša duševnost, še vedno na koncu veselo zavriskamo na svežem zraku angleškega obmorskega srednjeveškega mesta. Uh, kakšno potovanje je to! In da ne bom malenkosten: album je nedvomno ena največjih kreacij, ki je bila kadarkoli ustvarjena.
Rock Bottom je še vedno z menoj, saj se ga je nemogoče naveličati poslušati, čeprav ga zadnje čase ne tako zelo pogosto kot nekoč. Neštetokrat je služil kot soundtrack za melanholične meditacije in nočne seanse, česarkoli že. Ja, to je nočni album. Sploh ne razumem, kako bi lahko ta album poslušal v vročini sončne pripeke in močni svetlobi. Kako bi lahko bila dnevni hrup in svetla jasnost okolja primeren prostor zanj? To je album za ambient, kjer ni redundance, kjer obstajo zgolj še osnovne linije in brleče luči, kjer ostane zgolj še bistvo občutja, kjer ostaneta samo še bolečina in radost. In v končni fazi ljubezen. Wyatt je še pred svojo nesrečo našel novo ljubezen Alfredo Benge, z njo se je pa kasneje tudi poročil. Album je začel pisati v Benetkah, ko jo je spremljal pri njenem delu. Začel je torej nastajati v mestu, ki je dobesedno zgrajeno na vodi, glasbo pa nato spremenil v spuščanje v globočino duše in refleksijo sveta, ki se zgodi po tem, ko se zaveš, da ne boš mogel nikoli več v življenju uporabljati spodnjega dela telesa, vse skupaj pa zaključil z zavedanjem, da vse, kar nas ne pogubi, nas naredi močnejše, in boljše. Dno, do katerega pride, tisti rock bottom, ni tam zato, da nas uniči, ampak da se sploh zavemo, kje smo in kaj smo. In še posebej – zakaj smo.
Ja, to je zelo oseben album, to je zelo intimen album, ki ga ne moreš poslušati kar tako v družbi. To ni album, ki bi ga dal za ozadje. To je album, ki sem ga izjemno izbrano poslušal še s kom drugim. To je album za izbrane trenutke samote. Zadnjič, ko sem si ga predvajal (preden sem ga poslušal med pisanjem teh vrstic), je bilo marca na petkovo jutro, na dan, ko se je začel lockdown, na dan, ko sem se zavedal, da se bo svet nedoločeno spremenil in da smo pristali v novi ekonomski krizi in razširitvi zmožnosti omejevanja ljudi v imenu varnosti. No, Robert me je malce pomiril, da ko prideš do dna, si že na poti navzgor.
Blaž Kosovel je urednik revije Razpotja, kulturni delavec, turistični vodič, po duši filozof in raziskovalec, ki še posebej rad premišlja in predstavlja samoumevnosti okoli nas kot nekaj nesamoumevnega.
