Bronski Beat – The Age of Consent

Bronski Beat

The Age of Consent

London Records, 1984

Z glasbo me je okužil moj bratranec, s katerim sem preživel veliko časa in je bil osem let starejši od mene. Ob večerih je na starem radiu skušal ujeti radio Luxembourg, ki je predvajal angleške in ameriške lestvice, bilo je konec šestdesetih let. Naročen je bil tudi na revijo Stop, kjer so prav tako objavljali lestvice. Mislim, da sva oba nestrpno čakala na vsako novo številko. In zelo kmalu sem se okužil s sestavljanjem lestvic. Tam okoli 1970, pri dvanajstih letih, sem tudi sam že sestavljal svoje lestvice. Tedaj jo je imel celo Radio Študent, ki ga je ravno tako začel poslušati bratranec. Navduševal sem se nad skladbo ABC, ki jo je izvajala skupina Jackson 5, še posebno zato, ker je v njej pel fantič moje starosti, Michael Jackson. Potem so si sledili taki in drugačni izvajalci, veliko folk glasbe, melanholične balade, bil je čas mojih prvih zaljubljenosti v fante, tako da sem bil pozoren tudi na izgled izvajalcev. Srednja šola je prinesla zanimanje za jazz, predvsem izvajalce gramofonske družbe ECM, bilo je veliko koncertov, Ljubljana je bila v središču dogajanja evropskega jazza. Od eksperimentalnega jazza me je neslo k resni glasbi 20. stoletja, Stockhausen, Penderecki. In potem še malo nazaj, predvsem k renesančni glasbi.

In prišlo je leto 1984, leto, ko sem odšel na študij v Pariz. Leto, ko sem tako rekoč padel v gejevsko življenje, v gejevske diskoteke, v prva prava razmerja. In v vse to je udaril komad Smalltown Boy skupine Bronski Beat, s prepoznavnim visokim glasom Jimmyja Somevilla. Singl je izšel maja in takoj osvojil vse gejevske place. Šlo je za prvo povsem razkrito gejevsko skupino, ki poje prav o gejih. Vsaj trikrat na noč so se v diskih razlegli prvi takti, ob katerih se mi še danes naježi koža, ob katerih so vsi planili na plesišče in kot v transu peli Run away, turn away, run away, turn away, run away / Run away, turn away, run away, turn away, run away … Besedilo: Pushed around and kicked around, always a lonely boy / You were the one that they’d talk about around town as they put you down … je bilo kot nalašč za mladega geja, še neizkušenega, ki je prišel iz zakotne vasi ali iz neke zakotne dežele, kjer niso poznali gejev. Verjetno so tedaj lahko samo geji zares začutili to glasbo. Septembra je sledil še bolj udaren komad Why, ki je postal prava gejevska himna. Vsi smo peli: You and me together / Fighting for our love / Can you tell me why?

Bilo je leto 1984, začetek aids paranoje in histerije, povečane represije nad geji, policija je vdirala v klube, v diskoteke, razsvetlili so temačne prostore, po parkih so ob mraku izvajali racije. Skupnost je bila po eni strani prestrašena zaradi neznane bolezni, po drugi ustrahovana in diskriminirana s strani vladajočega heteronormativnega reda. Težko je opisati, kako sta prav glasba skupine Bronski Beat in njihov aktivizem vplivala na gejevsko skupnost. In seveda name. Sploh ni šlo za kako presojanje kvalitete te glasbe, pač pa za osvobajanje, ki ga je nudila. Neznanci smo se na plesišču objemali in ponavljali Fighting for our love. Naj se zdi danes to še tako patetično, tedaj zagotovo to ni bilo. Šlo je prekleto zares. Album The Age of Consent (Sporazumna starost) je izšel proti koncu leta in je bil direktno usmerjen proti diskriminaciji v Veliki Britaniji, kjer je bila sporazumna starost za hetero spolne odnose 16 let, za homoseksualne pa 21. (V Sloveniji je bila po dekriminalizaciji homoseksualnih odnosov leta 1976 izenačena za oboje na 14 let.)

Zlasti pevec Jimmy Somerville je bil že tedaj močno povezan z LGBT aktivizmom, v naslednjih letih je bil pri različnih akcijah, tudi kot aids aktivist, večkrat aretiran. Prva pesem na albumu je bila udarna Why. Zadnja pa priredba I Feel Love, ki je prav tako postala hit. Spomladi ’85 je Jimmy zapustil skupino in ustanovil novo, The Communards. Seveda sem ga spremljal še naprej, saj je bil tisti prvi album tako odločilen zame. In moral sem na njihov koncert v pariško Olimpijo. Bil sem na sveže zaljubljen, s fantom sva se prerinila v ospredje in kot mnogo drugih sedela na prehodu. Dvorana je gorela od gejevskega vzdušja, s fantom sva se objemala in poljubljala, zdelo se je, da je vse mogoče. In zato je bilo povsem razumljivo, da sem se deset let kasneje posebej trudil, da bi prišel do Jimmyja. Sedmega julija 1995 je bil gost komercialne prireditve Poglej in zadeni v Domžalah. Zvečer po nastopu sem se z ekipo revije Revolver dobil z njim in njegovo ekipo v diskoteki Liffe, kjer smo se neznansko zabavali. Vsi smo si v plesu slekli majice, tako da je pristopil redar in nam povedal, da to ni dovoljeno. Naslednjega dne sem se dobil z njim na Brdu pri Kranju, kjer so bili nastanjeni, in opravil z njim intervju za 17. številko Revolverja. Bil je še vedno isti ‘smalltown’ boy, odkrit, direkten, nepozaben. »Moja odkritost je sestavni del mojih načel,« je dejal.

Brane Mozetič je pesnik, pisatelj, prevajalec in dolgoletni LGBT aktivist.

foto: Nada Žgank
Share