Nick Cave & The Bad Seeds – Murder Ballads

Nick Cave & The Bad Seeds

Murder Ballads

Mute Records, 1996

Leta 1994 sem na povabilo Igorja Vidmarja začela delati v glasbeni sekciji ŠKUC ROPOT. Za to vabilo sem Igorju še danes zelo hvaležna, saj je zaznamovalo mojo nadaljnjo poklicno pot in prehod iz izobraževanja v kulturo. 

ROPOT bo naslednje leto praznoval 40 let delovanja. Še enkrat se zahvaljujem Igorju Vidmarju za velik prispevek k razvoju slovenske glasbeno-koncertne dejavnosti v zadnjih desetletjih. Poleg alternativnih glasbenih skupin je v prestolnico pripeljal tudi veliko glasbenih “prvokategornikov”. S tem je Ljubljano postavil na mednarodni zemljevid koncertnega dogajanja. Ponosna in vesela sem, da sem lahko še danes njegova sodelavka.

Moj prvi koncert, pri katerem sem sodelovala, je bil aprila 1994 –  in sicer Bad Brains v Festivalni dvorani. Vendar pa me je tako osebno kot na poklicnem področju najbolj zaznamoval Nick Cave. S Cavom & the Bad Seeds pa sem se najprej srečala pri organizaciji koncerta 29. maja istega leta. Zatem je sledilo še pet koncertov v različnih Caveovih postavah in prizoriščih po Ljubljani.

Od vseh izvajalcev, ki so se zvrstili v Ljubljani, me je navdušil s svojo karizmo, odprtostjo, preprostostjo, spontanostjo in s svojimi baladami. Nepozaben je bil njegov ad hoc jam session takoj po koncertu v Križankah, točneje v zaodrju koncerta v Viteški dvorani. Po koncertu je sledilo druženje za njegove slovenske in hrvaške prijatelje, kakšnih 30 se jih je nabralo. V Viteški dvorani je bil koncertni klavir Steinway in to je bila idealna prilika za še en spontan mini koncert. Tako sem lahko tudi jaz in celotna ekipa, ki je v zaodrju skrbela, da je vse potekalo po “riderju”, uživala v koncertu. Največkrat zaradi organizacije in vsega dela, povezanega s tem, koncertov seveda nikoli ne morem spremljati v celoti. Ne spomnim se, da bi se še po kakšnem koncertu tako sproščeno lahko družili z glasbeniki, kot je bilo to takrat.  

Največji vtis name je pustil album Murder Ballads (1996) Nick Cavea & the Bad Seeds, še posebej pa njihova priredba Dylanove Death Is Not the End. Mimogrede, tudi koncert Boba Dylana je leta 1999 organiziral ŠKUC Ropot. Prav ta pesem v izvedbi Nicka se me je najbolj dotaknila ter mi tudi pomagala v nekaterih težjih življenjskih preizkušnjah. Življenje z glasbo je lepo, ampak če velja Death Is Not the End, bo nekoč še lepše.

Na albumu mi je bilo všeč tudi sodelovanje z vokalistkami in vokalisti P. J. Harvey, Shane MacGowanom, Kylie Minogue in Anito Lane, kar je dodalo skladbam dodaten pečat enkratnosti.

Upam, da se tudi trenutna epidemiološka nočna mora čimprej konča in da se kmalu spet vidimo na kakšnem večjem koncertu, mogoče celo na Caveovem.

Jasmina Kožar je koordinatorka programa Društva ŠKUC.

Share