Orkester in Zbor Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 8. september 2020

foto: Keith Saunders

V marcu sem svojo kritiko tedanjega abonmajskega koncerta Slovenske filharmonije (SF) sklenil z besedami, ki so se do dandanes že izkazale za preroške: Kdaj se bo abonmajska sezona SF – in z njo pravzaprav abonmajske sezone vseh simfoničnih orkestrov na svetu ter običajno življenje na splošno – lahko nemoteno nadaljevala, je v tem času in teh okoliščinah nemogoče uganiti, se bo pa to nedvomno zgodilo v svetu, ki se bo na vseh področjih še dolgo soočal s takšnimi in drugačnimi posledicami neslutene  stoletne pandemije.

In res – SF je morala svojo koncertno sezono 2019/2020 – tako kot velika večina glasbenikov po svetu – iz globalno znanih razlogov prekiniti sredi marca (omenjeno kritiko zadnjega predkoronskega koncerta najdete tule) in je kajpada ni mogla dokončati, čeprav je vsekakor pohvalen trud, ki so ga vložili v žive prenose Filharmoničnega spletnega abonmaja iz matične hiše ter v nekaj koncertov sklopa Filharmonija se vrača, sodelovali pa so tudi pri letošnji izdaji Festivala Ljubljana. Filharmonična hiša, ki ima sedaj (spet) novo vodstvo – v. d. direktorja in umetniškega vodje orkestra je postal (bivši?) dolgoletni oboist v orkestru Matej Šarc, v. d. umetniškega vodje Zbora Slovenske filharmonije pa organist in zborovodja Gregor Klančič – pa se je kljub dejstvu, da zdaj obe (oziroma vse tri) najodgovornejši funkciji končno opravljata človeka, ki res globoko in intimno poznata delovanje filharmonične hiše in obeh njenih glasbenih korpusov, že zelo hitro zapletla v grdo afero (nil novi sub sole!) s flavtistko Ireno Grafenauer, ki je jezna in užaljena odpovedala svoja prihajajoča koncerta z orkestrom konec novembra, na katerih naj bi izvedla priredbo Mozartovega znamenitega in priljubljenega Koncerta za klarinet, K. 622. Spletna stran SF Grafenauerjevo sicer na dan pisanja kritike še vedno navaja kot solistko, ona pa hiši očita “negotovo situacijo in odsotnost komunikacije” ter da si omenjeni v. d. direktorja Šarc “ni vzel časa, da bi se z njo pogovoril o novih okoliščinah in spremenjenem programu”.

Ob vsem povedanem pa je prihodnost nove abonmajske sezone SF ravno tako negotova in nepredvidljiva, kot se je izkazala njena preteklost (seveda v tem času tudi to velja za večino svetovnih glasbenikov, pa najsi bodo to svetovno znane operno-koncertne hiše ali pa garažni bendi pubertetniške mularije). Glasbeniki se namreč ne smejo več preoblačiti v garderobah Cankarjevega doma, ampak morajo priti že oblečeni v koncertne frake in večerne toalete, na oder morajo priti z maskami in jih sneti šele, ko se usedejo na svoje mesto, pa tudi morebitna (že ena sama) potrjena okužba v vrstah orkestra bi vse njegove aktivnosti nemudoma ustavila. Temu ob rob lahko zapišem samo to, da – bomo videli, kaj in kako bo.

SF je letošnjo abonmajsko sezono, ki jo je simbolično naslovila Zadihajmo s polnimi pljuči!, zastavila povsem drugače in temeljito prenovila abonmajsko shemo. Dolgoletnih – celo večdesetletnih – modrega, oranžnega in vokalnega abonmaja ni več, namesto njiju pa lahko poslušalci zdaj izbirajo med kar šestimi abonmaji: Vokalno-instrumentalni program, Pretežno vokalni cikel, Družinski abonma, Filharmonično-klasični koncerti, Same mogočne skladbe in Sodobne orkestrske skladbe. V našteta imena svežih abonmajskih ciklov je SF vložila precej dela, kar je očitno zaradi kratic, ki jih imena oblikujejo: VIP, PVC, DA!, FKK, SMS in SOS (abonmajsko knjižico lahko virtualno prelistate tule). S piarovskega vidika se mi omenjene kratice sicer zdijo dokaj zgrešene (nekatere še posebej), a glede na dejstvo, da je SF sredi septembra sporočila, da je abonmaja FKK in SMS že razprodala, je jasno, da neposrečene kratice kupcev niso kaj dosti motile; konec koncev nas zanima glasba, ki bo na koncertih izvedena. Ne vem sicer, če je SF že kdaj v zgodovini uspelo popolnoma razprodati katerega od abonmajev, toda v koronačasu je to seveda bistveno lažji dosežek, saj po uradnih podatkih Gallusova dvorana Cankarjevega doma, v kateri poteka velika večina abonmajskih koncertov, namesto polne kapacitete 1.545 sedežev sedaj na koncerte sprejme le slabo tretjino te številke – 491 obiskovalcev (zaseden je lahko le vsak tretji sedež, poleg tega je nošenje maske za obiskovalce obvezno ves čas spremljanja prireditve na odru), v Kozinovi dvorani SF pa lahko namesto 400 koncerte posluša le okrog 90 poslušalcev.

Ker hišni vokalni ansambel SF, Zbor Slovenske filharmonije, ki ga je leta 1991 ustanovil (in dolga leta vodil) Mirko Cuderman, kmalu obhaja svojo 30-letnico, je SF za “koncert ob odprtju nove sezone in 30-letnici Zbora Slovenske filharmonije” izbrala cikel VIP (torej Vokalno-instrumentalni program) in sam koncert poimenovala “Med zvezdami”, na njem pa sta oba filharmonična korpusa, torej Orkester in Zbor Slovenske filharmonije, skupaj izvedla znamenito in velikopotezno vokalno-instrumentalno delo Maša v h-molu, BWV 232, ki ga je Johann Sebastian Bach dovršil zgolj leto pred smrtjo. V. d. direktorja Matej Šarc je tik pred začetkom koncerta na kratko nagovoril avditorij, koncertna mojstrica Ana Dolžan pa je na oder prišla posebej (kar je v tujini sicer povsem uveljavljena praksa, pri nas pa jo je nazadnje uvedel Benjamin Ziervogel, koncertni mojster Simfoničnega orkestra RTV Slovenija). Rokovanja z dirigentom seveda ni bilo (zloglasna gesta s komolci se mi osebno zdi precej neumna in neuporabna, kar je iz dvorane še toliko bolj očitno), je pa bistveno več pozornosti treba nameniti dvema zelo pozitivnima platema pričujočega koncerta: dejstvu, da je po (pre)dolgem času filharmonični koncert spet snemala nacionalna TV hiša in predvsem dejstvu, da je SF za vodenje obeh koncertov uspelo angažirati eno svetovnih zborov(od)skih avtoritet in specialistov za zborovsko glasbo, odličnega angleškega dirigenta Stephena Laytona. Layton mi je osebno pri srcu predvsem zaradi izjemnega posnetka Lauridsenovega prelepega neliturgičnega rekviema Lux aeterna. Layton je skladbo kajpak posnel z zborom Polyphony, ki ga je leta 1986 ustanovil sam, plošča pa je leta 2005 izšla pri angleški založbi Hyperion Records. (Kar se tiče dirigentov, je SF uspel še en veliki met, saj 1. in 2. oktobra v Ljubljano prihaja Daniel Harding.)

Zvok orkestra je bil tokrat občutno in izrazito drugačen, kot je obljubljala že sama razporeditev oziroma postavitev glasbenikov na odru, pa tudi njihovo število: igralo je vsega skupaj 17 godalcev, dve flavti, tri oboe dva fagota, tri trobente, dva timpana in rog, ki pa je imel samo solistično vlogo. No, nekaj sta k vtisu vendarle prispevala tudi polletna koncertna abstinenca ter seveda dirigentovo vodenje. Že uvodni Kyrie (Gospod, usmili se) je postregel s čudovitim prepletom orkestrskega in zborovskega zvoka in nemudoma je bilo kristalno jasno, da je pred nami čudovit koncertni večer. Oba ansambla sta svoje parte izvajala elegantno, občuteno in nenazadnje tehnično zelo dovršeno. O Laytonovem izjemnem vodenju sploh ne gre izgubljati besed. Resnično gre za enega največjih – če ne ta hip celo največjega – svetovnih mojstrov za izvajanje tovrstnega repertoarja. Edini pripombi sta, da se sklepni akord Kyrie instrumentalno ni posrečil in da je zbor starogrško besedo ‘kyrie/kύριε’ (‘Gospod’) izgovarjal preveč kot ‘kirie’ in premalo kot kot ‘kürie’, kakor bi bilo pravilneje.

V osrednjem delu stavka, Christe eleison (Kristus, usmili se) smo slišali že prvi nastop obeh vokalnih solistk, sopranistke Anne Dennis in mezzosopranistke Helen Charlston (vse soliste je sicer s seboj pripeljal sam Layton). Solistki sta prepevali v čudoviti simbiozi, predvsem pa je vse pevce – tudi zboriste – vseskozi odlikovala zelo čista in jasna dikcija, tako da je bilo mogoče péto latinsko besedilo v vsakem trenutku dobro slišati in razumeti. Še najbolj moteča je bila pri vsem skupaj takoimenovana “vatikanska” izgovarjava latinščine, ki v ta prelepi antični jezik grobo rine predvsem č-je, pa tudi kakšen dž (na primer: izg. ‘Gloria in exčelzis [namesto ‘ekscelzis’] Deo’, ‘Domine Deus, reks čelestis’ [namesto ‘celestis’], ‘Domine, Fili unidženite’ [namesto ‘unigenite’] in tako dalje), kar je obupno slišati komurkoli z znanjem latinščine oziroma s klasično izobrazbo. Pošteno je reči, da vsi ostali poslušalci tega gotovo še opazijo ne in gre z njihovega vidika tu zgolj za nepotrebno dlakocepstvo, me je pa Layton z uporabo tovrstne izgovarjave neprijetno presenetil (zbor je za koncert sicer pripravila Jerica Bukovec).

Zborovski soprani so bili občasno dinamično vendarle premočni, sploh pri dinamikah nad mf, posebna pohvala pa pritiče sekciji trobent z vodjo Tiborjem Kerekesem in vselej odlični timpanistki Špeli Cvikl, ki je več kot odlično nasledila pred leti upokojenega dolgoletnega timpanista orkestra Darka Gorenca; vsi omenjeni glasbeniki so s piccolo trobentami in s Schnellarjevima timpanoma poskrbeli za še bolj verodostojen baročni zvok. V Laudamus te (Hvalimo te) sta skupaj nastopila solo sopran in violina (koncertna mojstrica), sopranistko pa je v skrajno nizki legi sola pobralo. Soli so se potem nadaljevali še večkrat, vselej v drugi zasedbi (sopran, tenorist Ruairi Bowen in obe flavti; mezzosopran, angleški rog in rog, basbaritonist Laurence Williams in rog …), vokalni solisti pa so svoje solo pasaže prihajali odpet na dvignjen podij v osrednjem delu odra, ob in pred čembalistom Domnom Marinčičem in Tomažem Sevškom, ki je igral na orgelski pozitiv. Odlično petje zbora je oplemenitilo živahen in prav nič lahek Cum Sancto Spiritu (S Svetim Duhom).

Po odmoru – morda bi bilo bolje, ko bi ga bili izpustili, a je bil glede na dolžino maše razumljiv – smo slišali čudovit pianissimo zaključek zbora pri verzu et sepultus est (in bil v grob položen) v Credu (Verujem), ki mu je nemudoma sledil attaca prehod v verz et resurrexit tertia die (in tretji dan je od mrtvih vstal). Solo arija basbaritona, ki je sledila, je zvenela nekoliko zdolgočaseno, a se je vtis kaj hitro razblinil ob zborovsko čustvenem in doživetem stavku Sanctus (Svet); na splošno rečeno je slavljenec večera, Zbor Slovenske filharmonije (pred tem se je imenoval Slovenski komorni zbor), na tokratnem koncertu svoj jubilej proslavil veličastno in v velikem slogu. Še posebej lep instrumentalni solo je v stavku Benedictus (Blagoslovljen) skupaj s tenoristom odigral flavtist Matej Grahek. Ton mezzosopranistke je bil v sklepnem stavku Agnus Dei (Jagnje božje) nekam zadržan in žametno zastrt, kar pa se je sklepnemu stavku te vélike, tako rekoč monumentalne Bachove mojstrovine prav podalo in sledil je samo še lep in občuten zborovski Dona nobis pacem (Podari nam mir).

Če ne bi v čudoviti kelih opisane glasbene blaženosti nekaj debelih kapelj grenkobe kanili strogi varnostni ukrepi, bi bil ta nadvse uspešen in blagozvočen uvod v koncertno sezono, katere prihodnost in trajanje ostajata prežeta z negotovostjo, malodane popoln, tako pa …

Share