Kae Tempest
The Book of Traps and Lessons
American Recordings, 2019
I against you against we against them …
Kako začeti pisati o nečem, kar naj bi me zaznamovalo, ko pa je za predstavnico mlajše, internetne generacije, najbrž bolje, da pisanje o kakih Pink Floydih prepusti starejšim, izkušenim modrecem, katerih besede nam odzvanjajo v pokroviteljskih stavkih, kot so recimo: ‘’Veš, v mojih časih…’’, ali pa ‘’Vi mladi sploh ne veste …’’. Prosim, privoščimo si trenutek tišine in se spomnimo na prizor, ko bom v veganskem usnjenem naslanjaču kadila elektronsko pipo in cinično zganjala nostalgijo po letu 2020, ko je Atom ™ izdal album <3. A zaenkrat pustimo prihodnost za sabo…
Pisala naj bi o meni ljubem določenem albumu, torej glasbi – tisti najbolj žmohtni neposrednosti, zapisani v telo, ki je nezmožno artikulirati občutka sovpadajočega s to popolnoma unikatno izkušnjo poslušanja, vpeto v specifično situacijo, v kateri odigram vlogo nekega poslušalca, kar po drugi strani, ne glede na določenost, v tistem trenutku tudi nisem. … Zato bi, če bi lahko, svojo osebno izkušnjo, ki je ne morem misliti oziroma (po)doživljati brez predstave o potujočem in izkušenj lačnem in hkrati vsega sitem otroku, ki skozi ustvarjanje življenja bruha in požira to, kar bi civilizirani odrasli um imenoval nesmisel, najbrž poskusila zaokrožiti v nekakšno meta pripoved, katero je pravzaprav bolje prepustiti, da se skladno z okoljem v ušesih drugih naravno razlije v raztezajoči se kolaž navzkrižnih elektronskih zvočnih vzorcev iz – na primer – ljube plate The Music Has The Right To Children.
Razlog, zakaj sem se v zadnjem hipu vendarle odločila, da vlogo ključnega predmeta – za katerega upam, da ne bo ostal le moj album –, ne bo zasedal v zgornjem odstavku omenjeni album, pa tiči v tem, da ta zame predstavlja substanco, ki me varuje pred grozo praznine izmenjevanja smiselnih sintagm, od česar sicer še vedno rada bežim, a si bom ta užitek muzikalnega pobega prihranila za nadaljno občasno zadoščevanje potrebe po disociaciji in sanjarjenju v tisti razpoki med spancem in budnostjo, znotraj katere kopljem po breznu tavajočih spominov in onkraj diskurzivnih omejitev negujem otroško domišljijo.
No, priznati moram, da je moja odvisnost od pretirane konsumpcije glasbe na neki točki prerasla v ključna življenjska problema – distrakcijo in apatijo, ki sta se razgalila kot simptom bežanja pred radovednim otrokom. Namreč, ne le, da sem posredno sama potolkla aktivno željo, ki je pravzaprav hrepenela po močnejši povezanosti z drugimi in uveljavljanju tega, kar me dejansko konstituira, ampak se je ta tudi prevesila v svoje nasprotje. Moja ušesa so postala nema in ostala sem le neiskren spomin same sebe, ki ji je telo neznan, moteč in raziskovanja nevreden teritorij, vsak telesni gib pa ovira. Izjemo so predstavljala le vragoviljenja v okviru bizarnih distopičnih festivalov elektronske glasbe, zavitih v nekakšno mitsko strukturo, kjer sem se končno lahko izvila oznaki pripadnice civilizacije in postala plesoči nihče … A vendar to ni dolgotrajna rešitev, je pa lep prikaz vsega tega, kar je narobe z mano in s svetom, ali kot bi rekli Kae Tempest (Kae uporablja tretjo osebo množine kot spolno nevtralni osebni zaimek, op. ur.) – you’re lying if you think that my pain isn’t your pain.
In ker se najlažje povežem z nečim, kar se me je dotaknilo v času trenutne konstelacije sveta, ko sem lačna pomena v pravem času pograbila po poeziji, po besedah, ki tokrat niso bile prazne, vzporedno s tem pa še odkrila album Book of Traps and Lessons, ki mi je pomagal, da sem, kot da je nikoli ne bi imela, končno lahko objela svojo temno, disfunkcionalno plat in se do neke mere znebila tudi strahu pred besedami in možnostjo, da ne morem biti avtentična in razumljena hkrati. Kae sem zaupala in razlog za to ne tiči le v njihovi izbiri besed, ampak predvsem v načinu, kako jih izgovarjajo, torej v samem zvenu, iz katerega krvavi tisto iracionalno – čustva, ki v kombinaciji z glasbeno podlago ustvarjajo naelektreno vzdušje, kjer se v tisti ključni točki konvergence srečata fizično in duhovno.
Poleg tega, da Kae v svojih tekstih venomer opozarjajo tudi na posledice slabega družbeno-političnega stanja, pa je naš zaničevalen odnos do instinkta, intuicije in imaginacije kot tistih najbolj prvinskih človekovih lastnosti, ki so zmožne rušenja meja in ustvarjanja novih realnosti, ključni manko ali rana sodobnega človeka, o kateri tudi govori celoten album in kar je bil navsezadnje razlog moje osebne stiske, ko sem se kot otrok, ki mora kar naenkrat privzeti vlogo odraslega, odrekla kreativi, ki mi je lep del življenja predstavljala tudi njegov vir. A ker nič nima smisla, naj bitja logike raje še naprej sledimo svojim egoističnim težnjam, se omejujmo s togimi družbenimi pravili, ker utopije so namreč le za otroke, barve samo za na reklamne panoje, prihodnosti ni, naši psi pa so dokončno postali bolj človeški, kot mi sami … Ali pač?
They take us all for idiots, but that’s their problem
When we behave like idiots, it becomes our problem …
Hana-Uma Zagmajster je študentka filozofije in antropologije ter sodelovka glasbene redakcije Radia Študent. Občasno tudi organizatorka in scenografka klubskih dogodkov.
