Loudon Wainwright III. (LWIII) z Vincem Giordanom in njegovimi Nighthawks v potencialni vlogi sodobnega Sinatre, kar so pred njim počeli že mnogi njegovi kolegi, od Dylana do McCartneyja. S tem, da LWIII noče biti sodobni Sinatra – ta glasba je enostavno tudi njegova in poje jo po svoje, avtentično, kot bi stopil iz tridesetih. Tendenca za »American Songbook« v njegovi družini je precejšnja, njegov sin Rufus je denimo svojčas uspešno predelal repertoar Judy Garland. In če ste Loudona skozi leta res poslušali, ne bi smeli biti presenečeni: precej njegovih avtorskih zadev je imelo štimungo starih bigbendovskih pesmi, denimo Lost Love, I’d Rather Be Lonely ali Not John. In če se spomnimo, da je pred leti dobil grammyja za avtorsko-interpretativno obuditev glasbe Charlieja Poola, nam je vse jasno. LWIII je nosilec izročila starih godb prav toliko, kolikor je po drugi strani angažiran, oster in samoironičen.
In glasba na plošči je odlična, LWIII je izbral pesmi, ki so mu pisane na kožo, da pride do izraza njegov občutek za swing, pa tudi njegova igriva, pišmevuhovska plat. Od Ain’t Misbehavin’ preko My Blue Heaven in Between The Devil And The Deep Blue Sea (se spomnite izvedbe Georgea Harrisona?) album doseže vrhunec v izvedbi stare Armstrongove uspešnice (I’ll Be Glad When You’re Dead) You Rascal You. In LWIII-jeva muzikalna igrivost me spomni prav na Armstronga, še vedno mojo prvo in največjo jazzovsko ljubezen, mojstra inštrumentalista in vokalista, ki trosi dobro voljo, a že naslednji hip tudi otožnost. To ni sinatrovski swing, tudi Dylanov bluesovski swing ne in niti McCartneyjeva čisto konvencionalna interpretacija. Te pesmi v hipu, ko se jih loti LWIII, spremenijo lastnika, kar redkokdaj uspe, glede na to, da so jih peli že »ama baš« čisto vsi. Bublé in Stewart sta jim s svojim cedenjem vzela bistvo, Sinatra, Bennett, Ella in Peggy so jih naswingali do onemoglosti, Satchmo jih je našpičil in dekonvencionaliziral, Steve Martin jim pridodal nekaj komičnega učinka, LWIII pa se sploh ni obremenjeval s tem, kar so počeli drugi pred njim. Bi res raje bil šef big banda kot pevec? Je to vprašanje, ki v obiki stare pesmi Irvinga Berlina naslavlja ploščo? Odgovor je v vsebini, ki ni izgubljena v vetru, pač pa poslana v eter. Da še drugi slišimo, »što mladac zna«. Če smo v to sploh kdaj dvomili. V času, ko se novih Springsteenovih plošč bojimo, nove Dylanove občudujemo, pa morda pričakujemo, da se bo LWIII oglasil tudi avtorsko. Kaj pa, če se je že, tule, pa moramo ploščo še enkrat zavrteti od začetka. Kaj meni o Trumpu, pa itak vemo. Del odgovora je že v naslovu ene od pesmi.
