Dire Straits – The Studio Albums 1978-1991

Pričujočo izdajo dobite v dveh različicah: precej poceni cedejevski box prinaša vseh šest plošč z vernimi replikami naslovnic, besedili in izvirnimi posterji, vinilna različica pa je obsegu primerno razkošna in dražja. Če so vaše plošče ali kasete iz davnih let že fuč, vmes pa niste posodabljali, lahko zdaj to popravite.

Dire Straits so zagotovo ena bolj zanimivih skupin, ki so se rodile v discovsko-punkovskem-prednovovalovskem obdobju, ko je klasični rock postajal bodisi pomehkužen bodisi odrinjen na mainstreamovskih radijih. Leta 1978 so tisti, ki niso preveč marali za Travolto in kastrirane glasove Bee Gees, iskali pa so alternativo punku, lahko prisluhnili denimo Springsteenovemu ostremu albumu Darkness On The Edge Of Town ali Easter Patti Smith. Prvi album Dire Straitsov je na tej sceni pristal precej močno in udarno, s pesmijo, ki je skoraj v hipu postala rockovska klasika: Sultans Of Swing. Marku Knopflerju so nekateri očitali, da je nekakšen hibrid med J. J.-jem Caleom in Dylanom, kar je v resnici precej popreproščena trditev, nihče pa mu ni mogel očitati, da ne obvlada inštrumenta. Postal je eden redkih novih kitarskih herojev z vplivom in ugledom, ki je segal (in še sega) v vse zvrsti glasbe: od klasike do rocka in countryja. Znal se je spoprijeti tako z udarno rockersko kitarsko maniro kot s pretanjenim fingerpickingom, pesmi pa, ki jih je nizal na albumih med letoma 1978 in 1991, so postajale del soundtracka zanimivega desetletja in skoraj pol, v katerem se je dokončno utrdil štadionski rock (katerega del so postali tudi Straitsi), naklade plošč pa so narasle do absolutnega. A Knopfler se je že sredi osemdesetih, po velikem uspehu plošče Brothers In Arms, utrudil vloge rockerskega frontmana, ki nabija po štadionih. Bend je začasno dal na hladno in se vse bolj spogledoval s folkovsko in countryjevsko glasbo. Na zadnjem studijskem albumu Dire Straitsov, ki je izšel leta 1991, ni bilo več dolgih atmosferičnih kitarskih epopej, kar je odvrnilo mnoge stare pristaše. Knopfler je bend še enkrat popeljal na pot po štadionih in nato dokončno dejal: dovolj. Začela se je njegova solo kariera, ki je avtorsko presegla njegovo delo z bendom, a stare pesmi so v ušesih poslušalcev kljub temu ostale klasična roba; marsikdo meni, da je njegovo solistično delo dolgočasno in monotono.

Čemu to ne drži, o tem kdaj drugič, lepo pa je na mizi imeti vseh šest albumov njegove matične zasedbe kronološko razporejenih, z vsemi velikimi hiti: Sultans Of Swing, Once Upon A Time In The West, Tunnel Of Love, Romeo And Juliet, Telegraph Road, Private Investigations, Money For Nothing, Walk Of Life … Lepo je slišati tudi nekatere druge biserčke: Down To The Waterline, Lady Writer, Skateaway, Ticket To Heaven … Gre za studijske albume, kar pomeni, da v škatli ni EP-ja ExtendedDancEPlay, da ni kompilacije Money For Nothing in da umanjkata tudi oba uradna koncertna albuma, ki sta izšla v času delovanja zasedbe. Twisting By The Pool morate torej poiskati drugje.

Razočaranje, ko se je z zadnjega studijskega albuma Straitsov On Every Street namesto še ene udarne atmosferične rockerske pesnitve razlegla »popevka« Calling Elvis, je bilo za nekatere ključno, da so Straitse po letu 1985 pokopali. A če razmišljate o Knopflerjevih številnih vplivih in glasbenih zanimanjih, je bila ta evolucija nekako logična. Od leta 1991 je denimo napisal bogat niz spevnih folk-countryjevskih balad, ki sodijo med mojstrovine sodobnega songwriterstva. Da njegov čut za družbeno satiro po Money For Nothing ni izginil, na zadnjem studijskem albumu Straitsov dokazuje denimo v lepo balado zapakirana pesem Ticket To Heaven, dočim Heavy Fuel samoironično brani barve rockerskih udarnic. Škoda, da ni na tem albumu objavil pesmi Kingdom Come, ki je izšla zgolj kot stran B singla Heavy Fuel in sodi med njegove najbolj domišljene in duhovite satirične rockovske pesmi.

In seveda: vse te plošče so že tolikokrat izšle znova in znova prepakirane. Čemu ravno zdaj spet, namesto da bi Mark končno znova zbral staro ekipo, tožijo nekateri? Čemu pa ne! Zvok je glede na prejšnje izdaje izboljšan in Knopflerju ne moremo očitati, da stare plošče znova priobčuje zato, ker bi mu zmanjkovalo novega goriva. Nasprotno.

Share