The Rolling Stones – Goats Head Soup Deluxe

Goats Head Soup (1973), tako pravijo glasbeni strokovnjaki, naj bi poleg It’s Only Rock’n’Roll (1974) bil nekakšen »tranzitni« album Stonesov, ko je njihova moč največjega rokenrolovskega benda začela počasi usihati. Iz referenčnega benda naj bi počasi postajali šablonski megazvezdniki, ki naj bi tam do začetka osemdesetih še posneli kaka dva prepričljiva albuma (Some Girls, 1978 in Tattoo You, 1981), potem pa začeli reciklirati. Vsekakor drži, da so se stari rokerji na neki točki enostavno nehali truditi, vsaj avtorsko, vztrajajo pa še in igrajo kljub za rokenrol častitljivim letom. Že leta napovedujejo nov studijski album, a jim še ni uspelo; pričakujemo ga, vendar od njega ne pričakujemo preveč: dnevi Lady Jane, Gimme Shelter, Bitch in Tumbling Dice so menda mimo. Kljub temu album Dirty Work leta 1985 ni bil tako slab, kot govorijo, pa tudi zadnji studijski album iz leta 2005 je imel dobre pesmi. Z nekaj selekcije in izčiščevanja bi torej Stonesi še lahko naredili nov relevanten album, a tega samozavedanja primanjkuje marsikomu, med drugimi Springsteenu, ki ga povrh tega kritika ob vsaki povprečni izdaji kuje v zvezde. Tako pač to gre.

Na Goats Head Soup že najdemo nekatera rahlo klišejska Jaggerjeva besedila, glasba pa ostaja še dovolj prepričljiva, da ne moremo trditi, da bi šlo za povprečen album. Balada Angie je postala in ostala največja uspešnica s plošče, poleg nje pa še vsaj Doo Doo Doo Doo Doo (Heartbraker), ki sicer ne dosega moči nekaterih drugih pesmi na plošči, denimo Winter ali Star Star. To je še obdobje Micka Taylorja, ki je s svojo kitaro popravil marsikak mlačen vtis. Jagger je že bil v svojem »plesnem« obdobju; on se je že sredi šestdesetih pritoževal, da bend preveč zvesto sledi bluesu in ritmu in bluesu, a izleti v druge godbe so takrat še imeli kakovostno avtorsko podstat, namreč albuma Aftermath in Between The Buttons (1966 in 67), ki sodita med najzanimivejše nekolikanj atipične albume Stonesov. Po zmagovitem nizu udarnih plošč med letoma 1968 in 1972 pa se je avtorsko telo skorajda moralo upehati. In slava se je začela poznati. Jagger je imel svoje načrte za bend, Keef je vedno globje tonil v odvisnost; po odhodu Micka Taylorja je sicer prišel Ronnie Wood, vendar njegova razigranost ni več tako tehtno prispevala k udarnosti benda, čeprav je seveda odličen kitarist.

Ko so se v bendu spravili k delu, da bi album Goats Head Soup dobil podobo za 21. stoletje, so v predalu našli še nekaj neobjavljenih zadev, novo, integralno izdajo pa je doživel tudi koncert Brussels Affair iz leta 1973, ki je Stonese predočil na vrhuncu izvajalske moči. Tri do zdaj še neobjavljene pesmi, torej Scarlet, All The Rage in Criss Cross so Stonesi letos postopoma objavili kot single, na prvi pa gostuje Jimmy Page. Deluxe-izdaja ima tudi ustrezno, več kot stostransko knjigo z dokumentacijo, fotografijami in spremnimi besedili, dobite pa še replike štirih koncertnih posterjev. Vse skupaj znaša sto evrov in nekaj drobiža, kar je morda malce draga šala za tri nove komade in že objavljen koncert; sicer je priložen tudi Blu-Ray z najsodobnejšim audio-mixom vseh pesmi, a tehnični podatki bojda ne držijo povsem. Če želite vse to na vinilu, lahko kupite super-deluxe vinilni set. Embalaža je na obeh deluxih razkošna in muzika se v remastru sliši razločneje, čeprav je bil eden čarov izvirne plošče prav nekolikanj zamazan zvok.

Le vkup, stonesomani torej, kjerkoli ste! Pa tudi tisti, ki vam je ljuba zgodovina. Branja je precej, razmišljanja o vlogi Stonesov v sedemdesetih tudi. »Kam pa lahko Stonesi sploh še grejo po albumu Exile On Main St.?« so se spraševali nekateri glasbeni novinarji. Hja, od plesa do starfuckerja. Postali so pač inštitucija, jebat ga! Muzika pa ostaja!

Share