Azra – Ravno do dna

Azra

Ravno do dna

Jugoton, 1982

Seveda bom pretiraval. Saj drugače niti ne znam in ne morem. Sploh zdaj, ko moram pisati o ploščah, Vodmatu in poeziji. Če je Bob Dylan dobil Nobelovo nagrado za književnost, ali še bolje – za poezijo, potem bi jo moral tudi Branimir Đoni Štulić, pevec in tekstopisec zagrebške skupine Azra, tako kot bi jo moral pred njim dobiti recimo književnik Danilo Kiš, ki ga Đoni omenja v eni svojih pesmi, mislim, da na plošči Filigranski pločnici  … ponekad je osjetim, na vrhovima prstiju, Grobnica za Borisa, čovječe … In nadaljuje, tako kot on zna … ako želiš da saznaš, pristani na sve, ako želiš da menjaš ljude, ne odmeči se. Seveda misli na Kiševo ultimativno stvaritev Grobnica za Borisa Davidoviča. Ne eden ne drugi nista dobila Nobelove in je tudi ne bosta, to že lahko trdim zagotovo. Vse ostalo pa je mogoče. Tudi to, da se Brane, kot so ga klicali nekateri njegovi prijatelji, s katerimi je preživljal dneve v znanih lokalih nekega drugega Zagreba, ki ga še niso okupirale seljačine z ‘naslovnih strana’, nekega dne vrne domov in zaigra pred nami, ki smo se skozi leta na pamet naučili vsa njegova besedila. Tako kot se je v Južnoafriško republiko vrnil Sixto Diaz Rodriguez, ki so ga tam, na drugem kontinentu, medtem, ko je on garal in poslušal Dylana v Detroitu, častili in skrivoma poslušali, ne da bi sam vedel. Ker ga ni o tem nihče obvestil. Bil je izdan in okraden s strani založnikov, tako kot njegov hrvaški sotrpin Štulić. Tudi Rodriguez bi si zaslužil Nobelovo nagrado, če bi se usoda drugače pogovarjala z njim. A se ni, zato mu lahko ostane le še Nobelova nagrada za prezrte. Sixto je edini, čigar besedila so ravna genialnosti našega Štulića. Če tu omenim le en verz iz pesmi Cause: »Cause the sweetest kiss I ever got is the one I’ve never tasted.«

»A gremo k meni poslušat plošče?,« je bilo tiste čase pogosto slišati v našem kvartu. Na prvi pogled nedolžno vabilo je imelo v sebi kodirano sporočilo; fantom in dekletom je bilo namreč v hipu jasno, da ne gre za plošče in poslušanje le teh, temveč za vse kaj drugega. Vendar smo kljub temu radi slišali, ko nas je kdo povabil domov, pod pretvezo, da gre za poslušanje plošč. Včasih je bilo to tudi edino, kar si znal povedati, ko je bilo treba kaj poslušati ali početi v dvoje. Seveda se je dogajalo, da do gramofona sploh nismo prišli, tako da smo si potem izmišljali, katero od plošč smo poslušali. Kadar nam je uspelo početi oboje hkrati, pa je bilo seveda najlepše. Pogosto samo imeli v te namene eno samo ploščo, ki se je uničila do nerazpoznavnosti, dokler se ni z njo uničila tudi gramofonska igla. Ena takšnih plošč je bil tudi album Ravno do dna.

Tiste čase sem delal v pekarni Žito in to v treh izmenah, tako da sva se z očetom uspešno pogrešala; on je bil denimo v prvi izmeni, jaz pa sem doma lahko poslušal Ravno do dna. Tako, iz dneva v dan, dobro leto dni. Ena od pesmi, ki sem si jo največkrat zavrtel, je bila Pametni i knjiški ljudi. Imel sem sedemnajst let, bral nisem veliko, kaj šele, da bi se imel za intelektualca, ampak ta pesem me je obsedla … bila je tako melanholična in neskončno žalostna; kot bi napovedovala vse tisto, kar se mi bo nekoč zanesljivo zgodilo. Seveda takrat tega še nisem vedel, tako kot nisem vedel, da se bo nekaj podobnega pripetilo mojemu očetu, ki ni skoraj nič govoril, je pa po svoje ‘kužil svijet’, ali pa se mu je to zdelo, tako kot vsakemu pravičniku, ki je redno plačeval položnice in čakal, da se ‘istroši’. A u sebi nemoč krije da promjeni stil manire, je tudi zanj našel besede Đoni. Nikoli ni mogel zamenjati stil manire, jaz pa tudi ne in sva se po letu dni dela v treh izmenah razšla, tako da sem jaz pograbil gramofon, ga odnesel do prvega soseda, sam odšel ravno do dna, njega pa pustil tam, ob oknu, s pogledom na moščansko toplarno. Še danes me zebe, tudi če so radiatorji do konca. Ne gre mi iz glave, kaj mi je pred dobrim letom povedal zdravnik, ki se je ukvarjal z mojim očetom, ko je bil ta v bolnišnici: vaš oče je iztrošen … nisem ga vprašal, če je kdaj poslušal Azro, preprosto obnemel sem ob tej diagnozi, ki pravzaprav čaka vse … vsi se bomo nekoč ‘istrošili’, čeprav se dandanašnji trošimo, kot da ta dan nikoli ne pride … ampak pride, še kako pride in takrat bo prepozno in nihče nam ne bo prepeval Mama znaš li kako me ljubi, znaš li kako me guli, što sam bankrot mama … V bistvu me ni groza tega, de se bom iztrošil, ker tako pač mora biti, večja groza me je vseh tistih, ki se nikdar ne iztrošijo in so vedno na strateških mestih, tistih, o katerih ne moreš več napisati komada, ker so preprosto nevidni, politično korektni in solidarni, takrat, ko je treba biti solidaren. Lutka od krvi bez trunke ideje, ubice na cesti, loša noč bježim iz grada, a oni dolaze, kurvini sinovi … 

Kadar govorim o panku, vse večkrat razmišljam o nekaterih akterjih tedanje scene kot o otrocih, ki so prišli iz prihodnosti, otrocih, ki so v svojih besedilih napovedali tisto, kar se jim bo nekoč zgodilo. In se potem tudi je. Tako kot je Brane napovedal, oziroma vedel, da bodo možgani res fino brizgali po zmrznjenem asfaltu, je Đoni v svojih komadih prerokoval stanje, v katerem smo se znašli, s to razliko, da danes nimamo takšnega pesnika, ki bi nam pomagal razumeti in premagati strahove, s katerimi moramo živeti te svoje dneve: Strahovi su konjunkturni/ od njih se dobro živi/ ne primajte nikog u svoja kola/ komunicirajte telefonom/ ugradite duple brave u stan/ konzumirajte diskretno šarm/ nek’ vječno živi vaša ljubav/ svijet je izvan vas/ poljubi me ravno u dupe. V tej igri smo popolnoma sami in tu, ena na ena s pesnikom, in tu je Branimir Štulić najmočnejši: Ja sam tu slučajno/i prokleto sam ljut/ opče grebanje za životni prostor/opči grabež za titule/fakat se ne biraju sredstva/seljačine uvijek u prve redove/gledam samo njihova lica/slavna artiljerija stize na cilj/ja sam tu slučajno/i prokleto sam ljut.

Esad Babačić je pesnik, pisatelj, novinar, pevec, tekstopisec, kolumnist, vodja ljubljanskih punk tur, ter prejemnik številnih priznanj ter nagrad za svoja literarna dela.

Share