Najprej malo jeze: Springsteen ni po toliko letih imel niti toliko občutka, da bi na naslovnico pripisal svoj bend, s pomočjo katerega je pred izidom propagiral dva singla s pričujoče plošče. Celo dokumentarec so posneli, ki prvič po več kot 40 letih od nastanka E Street Banda ponuja celovit uvid v njegov kreativni proces, projekt pa še vedno nosi solistično Springsteenovo ime. Priznati je treba, da je tokraten način dela, ko je šlo v studiu vse živo, nič kaj se ni popravljalo in iskalo sodobnih producentnih rešitev, prvič po letu 1987, ko lahko na albumu spet brez truda poslušam Weinbergove bobne; leta 2002 je na albumu The Rising denimo zvenel, kot bi razbijal po plehu. E Street Band je lepo znova slišati in videti, sploh v teh časih, ko svetovni red prevar, strokovnih nekompetenc in panike obrača naša življenja na glavo in nas vse bolj osamuje in nadzoruje.
Nato malce ustvarjalne realnosti. Kaj torej reči o novem izdelku? Nove pesmi so šablonske, to je kot pribito. Naslovna pesem Letter To You pa Ghosts, ki ju je Boss izdal kot singla, dokazujeta, da ni več sposoben narediti presežka, ne glede na to, kako dobro igra bend – in igra dobro, a to smo itak pričakovali. Uvodna pesem, One Minute You’re Here, je res atmosferična, v začetku želi priklicati duha največjih Springsteenovih folkovskih dosežkov, ki pa so od leta 1995 vse bolj preteklost. Atmosferičnost zgolj poudari banalnost sporočila – »zdaj si, zdaj te ni«. No shit, Bruce? Tega pa nismo vedeli! Pusti tako površinsko pisanje drugim, denimo U2 ali Bon Joviju, ki je sicer tudi izdal novo ploščo! In refren: »Baby baby baby, I’m so alone, baby baby baby, I’m coming home«. Težko meni, ki občasno še prepričujem ljudi, da je Bruce znal biti tudi pesnik … v zgodnjih časih, iz katerih potegne tri pesmi, ki na tej plošči pravzaprav nimajo česa iskati, a jo rešijo rapidne kreativne smrti: Janey Needs A Shooter, If I Were A Priest in Song For Orphans. Slednji dve sta zgodnja solo dosežka, ki nista ugledala luči sveta na uradnih albumih in ju najdete na bootlegih, nove različice trojčka pa so dejansko edine, kjer imate dandanašnjega Springsteena v vrhunski formi; prva izmed treh je iz leta 1978 in zdi se, da na novi različici vse skupaj kar naenkrat oživi, da se Springsteen z bendom vred po mašilu Burnin’ Train prestavi na konec sedemdesetih in da ni 2020, pač pa 1978 in da se Bruce še trudi, še išče presežke, čeprav je konec sedemdesetih prišlo prvo resno klišeiziranje njegovega jezika (Prove It All Night). V Priest in Orphans je občutek podoben, še intenzivnejši, ker gre za njegovo zgodnjo folkovsko poezijo; prav srhljivo je, kako je Springsteen v vmesnih letih pobebavil svoj jezik in izraz – v imenu ljudstva, dostopnosti in štadionske slave, bi rekel kak cinik, morda dodal še: v imenu Jona Landaua. Estetika »manj je več« je dobra, če jo obvladaš, Springsteen pa je bil na začetku sedemdesetih odličen v »več je več«. O drugih novih pesmih nima smisla govoriti: »meet me in the house of a thousand guitars«. Pa že. The Power Of Prayer. Last Man Standing. Avtomitologizacija/refleksija samohodstva/minevanja časa in bodrilna rokerčina v težkih časih – mesija sredi snega, homo erectus s kitaro? Pa že! Edino Rainmaker bi (zaradi druge kitice) sodil med svetlejše točke novega Springsteenovega pisanja, aranžersko pa nekoliko spominja na pesmi z The Rising, kar je tokrat čisto odveč. Sicer nam ostajajo tri stare pesmi, njihova nova kontekstualizacija in gromeče igranje E Street Banda, ki ne prinaša nič bistveno novega, a je iskreno in dovolj, da je A Letter To You kljub vsemu boljša plošča kot Western Stars.
Plošča ima v tem času seveda nekakšen simboličen pomen, morda za nekatere spet nekolikanj mesijanskega, ker so takšni časi, a Bruce se je končno oglasil tudi v zvezi z volitvami v ZDA. Saj vemo, kaj misli o sedanjem stanju; dobrodošlo je slišati, da tudi glede pandemije ne verjame kar vsemu, kar pravita politika in njena stroka, a treba se je strinjati: virus ali karkoli že to je, kot se izrazi v pogovoru za Apple TV, kjer izpraševalec ne ve, kako bi mu še zlezel v rit, kar Bruce nekako dobrohotno spregleda, je zdaj realno stanje, dokler se ne odločijo/mo drugače; svet potrebuje spremembo. Na bolje. Kako in kdaj se bo zgodila, sam bog večni ve. Odvisno je od ljudi, ne od politike in zdravnikov.
Springsteenovo Pismo in njegova zimska vizualna podoba je podoba zamrznitve sveta kot smo ga poznali. Sredi ustvarjalne blokade, ki očitno še vedno traja, se Springsteen trudi oglašati. Bomo videli E Street Band tudi v živo, kot pred marcem letos, na štadionih? Prehitro je trditi, a Springsteen v zaključni pesmi pravi: »I’ll See You In My Dreams«. Hvala, Ron Aniello, da tokrat nisi preveč posegal v zvok benda in da s Šefom nista iskala »sodobnih« rešitev. Bojimo pa se, da bo sirot vedno več; zato pa se rokenrol mora oglašati še naprej. Springsteen je svoje v glavnem že povedal, zato ni nujno, da pošilja v svet nova sporočila, ker mu to ne gre več najbolje od rok – ni pa še čisto zaključil, pravi. A njegovo ime trenutno ostaja relevantno zaradi imena, ne zaradi presežne ustvarjalnosti. Z menoj se seveda ne strinja vesoljna kritiška srenja, ki vse, kar naredi Boss, kuje v zvezde. Tudi ta album bo dobil visoke ocene. Ker je vsa druga raven tako nizka.
