Neil Young
Harvest
Reprise Records, 1972
ODSEV NA MEDENINASTI KLJUKI
Zunaj je bila prav tako neka epidemija, tako kot zdaj, le da bolj zloveščega imena, »črne koze«, z virusom veliko manj zdizajnirane oblike kot izgleda sedanji. Hodil sem v šolo in tja še vedno hodim, le da takrat prvič, vznemirjenje pa ostaja isto. In na gramofonu se je vrtela ista vinilka na 33 obratov kot maloprej v moji dnevni sobi, samo da je bil takratni v lični, malce ornamentirani leseni škatli rjave barve, moj sedanji pa je okleščen v svojo ejtiz temno preproščino. Plošča je preskakovala na istih mestih, ki so v teh skoraj petdesetih letih zame postala že prepričljiv del pesmi, tako kot tudi zguljeni robovi in raze na razkošnem dvojnem ovitku pastelnih tonov ter lepilni trak na njegovem hrbtu, ki je kot v jantar ujel male raztrganine časa.
Pred priprtimi vrati ali skrit nekje pod kuhinjsko mizo v prvem zgrajenem goriškem bloku, »ruskem bloku«, sem vlekel na ušesa pogovore starejše sestre s prijateljicami o tem, da se je odpravil »na jug«, da bi posnel »country plato«; pripravljala se je na svojo redno glasbeno oddajo na Radiu Trst. Pojma nisem imel, zakaj me pritegnil nejasen odsev portreta na fotografiji medeninaste kljuke na notranjih platnicah albuma. Zakaj ravno ta »velik fant«, ki poje z glasom prehlajene, nosljajoče deklice, hkrati pa še brenka na akustično kitaro in igra orglice. Zakaj se v tistem času ni maral slikati en front, dokler ga ni nekoč nekje za odrom ujela Joni Mitchell v portret z rumenim soncem na rami (to preperelo, iz Stopa iztgano sliko imam še zdaj spravljeno). Verjetno se mi je njegova introvertirana ekscentričnost zdela že takrat kul – ki pa je že sam po sebi tako neuporaben izraz, da pojasni vse.
Opremljen s tem predracionalnim kul sem zaradi tega albuma kasneje spoznaval, kaj pomeni iskati »zlato srce«, da je »igla zlo«, da je »Alabama« ameriška sopomenka zaostalosti in zadrtosti oziroma univerzalna vsem rovtam, da lahko »daješ ljubezen le če živiš ljubezen« in da lahko človek že pri »štiriindvajsetih doživi toliko vsega«. Iz njega sem se naučil oblike pisanih črk, ponavljal sem jih iz priloženih plaht z besedili, ki so bile priložene plošči: nagnjene, s predimenzioniranimi velikimi O-ji, A-ji, M-ji in »obrnjenimi m-ji«, kot sem pravil W-jem. Naučil, da je kul tudi izgledat mršav-čupav-visok, vsekakor pa vedno nositi prevelike srajce z zavihanimi rokavi. Da je smisel nedorečenih – in, priznajmo si, mestoma tudi neposrečenih – verzov prav vpisovanje svojih zgodb vanje. In da kakršne koli oznake vedno in nujno zgrešijo, da je treba vsako stvar preposlušat, preizkusit in predoživet sam. Na tem »country rock«albumu je namreč najti mnogo več od tega: od skorajda že hipnotičnega, meditativnega folka do ostrega, klasičnega kitarskega rocka; od odmaknjene, baladne liričnosti do direktnih družbeno-kritičnih špic; od večglasnega petja do pop prebliskov; od wagnerjanske impozantnosti simfoničnega orkestra do južnjaške melahnolije na bendžu in pedal steel kitari.
Vmes sem ta album parkrat pozabil, da bi ga znova našel, drugačen – čisto v Faulknerjevem duhu, »da preteklosti ni konec, da pravzaprav ni nikoli niti zares minila«. Za njim so mi prišli v ušesa in glavo tisti, ki so jih podpisali Clash in Crass, Angelic Upstarts in Borghesia, Suicidal Tendencies in Fugazi, Agnostic Front in Ratos de Porão, Crowbar in Karma to Burn ter brezštevilni drugi. Vsi ti so mi brisali in na novo uglaševali okus in skozi glasbo sooblikovali pogled na ostali svet poleg, mimo ali proti tistemu iz albuma Harvest. Vseskozi se, prosto po Brechtu, raje kot na »dobro staro« sklicujem na »slabo novo«. Zato se tisti stari odsev na kljuki še danes ni čisto nič zbistril, samo liki v njem so novi.
Mitja Velikonja posluša glasbo v Ljubljani in drugje.
