Led Zeppelin – Led Zeppelin

Led Zeppelin

Led Zeppelin

Atlantic Records, 1969

Ko me je pred meseci Ičo žical, naj napišem kaj za rubriko Moj album, nisem bil nič kaj za to. Že vrsto let ne poslušam glasbe v odmerkih, ki se jim reče albumi. Poslušam skoraj izključno poguglano ponudbo. To so zelo različne godbe. V zadnjih nekaj dneh sem, denimo, največ poslušal Beethovnove klavirske koncerte v različnih izvedbah (Richter, Zimerman, Benedetti Michelangeli, Gould, Grimaud, Argerich …) pa Rhiannon Giddens v številnih kombinacijah, Oumou Sangaré, tuvanske mojstre Huun-Huur-Tu, zgodnje studijske posnetke PJ Harvey sem primerjal z njenimi nastopi v živo, in bežno še kaj, česar se trenutno ne spomnim. Moje poslušanje se nepredvidljivo spreminja iz bežnega v koncentrirano, iz samotnega v skupno (včasih zatopljeno, drugič primerjalno in s sprotnim komentiranjem). Zaporedje izbranih posnetkov je nenačrtovano, asociativno, odvisno od drugih opravil ali od teka pogovora. Enota poslušanja so posnetki – včasih posamezni komadi, včasih več z istega koncerta ali albuma, vendar praviloma ne v celoti.

Pa vendar imam v glavi takoj jasno podobo ob vprašanju, kateri album me je najbolj zaznamoval. Album, ki ga nisem poslušal celega že kakih štirideset let in ga nikoli nisem imel v lasti, niti takrat ne, ko me je »prišponal«. Brez dvoma Led Zeppelin (šele kasneje, ko so izdali še naslednje albume in jim dodali zaporedne rimske številke II, III itd., se mu je za nazaj reklo Led Zeppelin I). Seveda se dobro spominjam naslovke, sfrizirane fotografije gorečega cepelina Hindenburg. Natančno se spominjam priložnosti, ko smo sošolci iz drugega letnika gimnazije Stane, Iztok in jaz prvič poslušali vinilno longplejko pri nas doma v otroški sobi, na primitivnem mono gramofonu z zvočnikom, vgrajenem v pokrovu. Ploščo je tik pred to iniciacijo v poslušanje Iztok kupil od četrtošolca Janija, s katerim smo se dobili ob železniški progi. Moralo je biti zgodaj jeseni 1969, ob začetku šolskega leta.

Iniciacija, ker je bil za vse nas to naš prvi LP. Vse, ki nam je glasba z LPjev, katere smo potem začeli naročati iz Anglije ali Nemčije (razen če ni kdo katerega prinesel iz Trsta ali Gorice) označevala tisto, čemur bi kasneje rekli »identiteta«. Poslušati hard rock, prižgati svečo Jimiju Hendrixu, Jimu Morrisonu, Janis Joplin je bilo 1970 del generacijske subkulture ali, morda določneje, kontrakulture, dela gimnazijcev baby boom generacije.

V dobi, ko lahko ob delu na daljavo doma ali drugje, ali s telefonom po želji dostopamo do izbrane posnete godbe, si je skoraj nemogoče predstavljati, kako izjemno početje je bilo takrat poslušanje glasbe, s katero smo se identificirali. V živo v Jugoslaviji nismo mogli slišati praktično nobene svetovno znane rock skupine (takrat smo rekli Stonesom ali Zeppelinu »grupa«; beseda »bend« jo je zamenjala šele s punkom, desetletje kasneje). Radio Ljubljana in drugi slovenski in jugoslovanski radii (z izjemo Radia Študent, katerega valovi pa do Velenja, kjer smo živeli, niso prodrli), progresivnega rocka niso vrteli. Zato smo natančno vedeli za tedenske ali 14-dnevne termine, ko je RŠ gostoval na Radiu Ljubljana ali ko je Franci Slak (kasnejši režiser, takrat pa koprski gimnazijec z boljšim dostopom do vinilk v Italiji kakor mi, Štajerci) imel 45 minut Rezervirano za mlade. Novo glasbo z LPjev, predvsem pa celotno A ali B stran velike plošče, se pravi, do dvajset minut godbe, smo lahko poslušali le ponoči, na srednjem valu, tako da je bil zvok periodično glasnejši ali tišji, za več sekund je povsem izginil. Predvsem je bil to Radio Luxembourg. Najbolj v spominu mi je ostal DJ Kid Jensen. Ker mi doma niso dovolili, da bi bedel ob urah, ko je imel oddajo, sem Kid Jensen’s Another Dimension med polnočjo in tretjo uro zjutraj poslušal v postelji, pod kovtrom, z ušesom na tranzistorju.

Zakaj je bilo poslušanje longplejk za nas prelomno? Radii so popularno godbo dotlej razumeli kot zvrst »lahke glasbe«. Vrteli so skladbe s top lestvic ali »vedno zelene melodije«, se pravi, praviloma industrijsko standardizirane dve-do-tri-minutne komade. Cenzurirali so progresivni rock, ki je bil asociativno povezan z angloameriško kontrakulturo, zraslo ob protestih proti vietnamski vojni. Ideološko so se bojevali proti pretiranemu vplivu angloameriške glasbe in to tako, da so ji dovolili le primerljivo toliko časa kakor francoskim šansonom, italijanskim kanconam in jugoslovanskim popevkam.

Na ravni zvena je bila bistvena prelomna značilnost albumov, da so predstavili zvočno in pomensko celoto trenutne ustvarjalnosti glasbenega izvajalca. Progresivni rock je vsaj v svojih boljših inkarnacijah (kakršna so bili Led Zeppelin) ignoriral komercialno zahtevo, da mora biti album zbirka triminutnih hitov, ki morajo na dva ali tri mesece izhajati na singlih (saj so le tako zagotavljali airplay albuma na komercialnih radijskih postajah). Naredil je prostor za improvizacijo, zaradi česar so skladbe postale daljše: pet, šest, čez deset minut. Izrazito dolgi sta bili, recimo, Goin’ Home skupine Ten Years After ali In-a-Gadda-Da-Vida skupine Iron Butterfly. Led Zeppelin so s svojim prvim albumom demonstrirali efektivno kombinacijo bluesa in rocka, nesramno sposojevalsko do legend bluesa, kakršna je bil Willie Dixon.

Glas (Robert Plant), solo kitara (Jimmy Page), bas (John Paul Jones), bobni (John Bonham) so proizvedli zven, ki smo ga doživljali kot osvoboditev. Na ravni zgradbe osvoboditev od klišeja kitica-refren-kitica-refren k bluesovski zgradbi s prostorom za improvizacijo. Posamezen glasbenik je v okviru skupinskega procesa muziciranja dobil prostor za individualno uveljavitev. Tako je tudi za poslušalce postal proces poslušanja individualiziran, a v kontekstu skupnega poslušanja. Sploh je šele tako poslušanje lahko prešlo z osnovne ravni prepoznavanja zgradbe in obešenja ušesa na kakšno posamezno zvočno frazo na dogajanje glasbe, na godbo kot proces sodelovanja v skupini in komunikacijske igre odzivanja poslušalcev in godcev enih na druge.

Hop, boste rekli: tole zadnje je pa vendar mogoče šele ob živi muski, mar ne? Počakajte malo! Res smo glasbenike z LP plošč lahko poslušali v živo večinoma šele leta kasneje. A komadi z improvizacijo so nas prisilili k poslušanju, kakor da se igranje in petje dogaja v trenutku poslušanja. Posnetki živih nastopov so potrjevali tak način poslušanja in nas vzgajali k presoji, ki je cenila rock glasbenike po sposobnosti fascinacije z muziciranjem na odru. Vzgajala nas je v glasbeno kulturo, ki je dajala prednost svobodi improvizacije in revolucijam v zvenu pred zvestobo utrjenim formam. V nekaj letih nas je večina prešla k poslušanju glasbe, ki jo je nekdo med nami, Zoran, slovensko krstil za sodobno improvizirano glasbo.

Led Zeppelin v takem kontekstu poslušanja niso bili kratko malo fusion ali belsko prisvajanje afroameriške godbe ali kratka postaja v devoluciji rocka proti njegovim metalskim oblikam. Odzvena težkega življenja Afroameričanov nismo slišali, ali pa je vsaj ostajal v ozadju. Prevzela nas je telesnost zvena instrumentov in glasu, ki je skoraj vse dolgoval bluesu. Za nas je imel seveda erotično privlačnost. Saj ne, da kakšna dobra slovenska popevka ni bila strastna – kakor Sepetova Poletna noč, ko je besedilo Elze Budau pela Marjana Deržaj. A tisto je bila nostalgična erotika poročenih odraslih, intimna in hrepeneča. Telesnost blues rocka je bila odkrita, nezadrževana, najstniško nestrpna, fantovsko agresivna (rock iz te tradicije je postal glasba za dekleta šele veliko kasneje, s kakimi Guns’n’Roses). V času, ko lahko dostopate prek telefona do poljubne izbrane vrste spolnosti, o katerih se nam 1970 še sanjalo ni, si je težko predstavljati tudi to, da je sprostitev doživljanja spolnosti za mojo generacijo zajemala tudi svobodo javne uporabe erotičnega govora. To je kontekst, v katerem je bila Marjanina obljuba nekdanjemu ljubimcu: »Bova ljubila se vso noč!« konvencionalna v primerjavi z obljubo Roberta Planta v Whole Lotta Love (Led Zeppelin II): »I’m gonna give ya ev’ry inch of my love!«

Led Zeppelin je šel iz rok v roke, z gramofona na gramofon. Gramofoni so hitro postali stereo, kvaliteta zvočnikov in ojačevalcev je postala prava obsesija. V gimnaziji smo vsak LP, ki ga je na novo kupil kdo izmed kakih dvajsetih sošolcev in prijateljev, poslušali vsi. Rock z velikih plošč smo vrteli doma zase in na zabavah. Edini teden v življenju, ko sem se šel DJa, po koncu gimnazije, sem za ples seveda serviral plesne skladbe, v odmorih pa sem publiki težil s Frankom Zappo, Mothers of Invention, Captain Beefheartom, Edgar Broughton Bandom, Clark Hutchinsonom. …

Proti koncu 70-ih smo si začeli presnemavati albume z vinila na kasete, saj sta na eno kaseto šla dva albuma in ker smo si plošče za presnemavanje posojali med seboj, so albumi kot oblika zvočnega obstoja glasbe posameznega izvajalca prešli iz ene tehnologije reprodukcije zvoka na drugo. Njena prednost ni bila kvaliteta zvoka, pač pa sta slabšo kvaliteto zvoka in slabšo trajnost posnetka nadomestila večja cenovna dostopnost in večja prilagodljivost aparata za predvajanje, saj so kasete zavzele precej manj prostora, kasetarji pa so bili bolj trpežni na grobo ravnanje z njimi od gramofonskih igel in plošč.

Nadaljnje tehnološke inkarnacije albuma kot kulturne forme ali vsaj načina obstoja posnete godbe nas tu ne zanimajo. Ne samo zato, ker je moja generacija obstoj godbe, ki smo jo prej spoznali v zgodnejših tehnoloških oblikah, v tehnološki obliki zgoščenke doživljala kot kulturno reciklažo, ne več kot novost. Ne verjamem, da lahko po petindvajsetem ali vsaj po tridesetem letu starosti poslušalce in poslušalke obravnavamo kot pripadnike iste poslušalske generacije. Tak napačen videz nastaja zato, ker nam preteklost prodajajo v paketih, kjer so posamezna desetletja vnaprej opremljena z »njihovo« glasbo. Tako Woodstock »pomeni« 60. leta in takrat so, kot je vsakomur znano, živeli hipiji. Le da smo si mi rekli friki in da je glasbo iz Woodstocka pred 50. leti v Sloveniji poznalo največ nekaj sto ljudi.

Albumi so zdaj splošno dostopni. Razen za glasbene kritike in novinarje je zato pomen »mojega albuma« neizogibno postal anekdotičen in oseben.

Jože Vogrinc je sociolog kulture in glavni urednik Nove muske. V pokoju študira Gramscija in na medmrežju posluša muzike, kolikor jih prenese.

Share