Wildflowers je eden meni manj ljubih albumov Toma Pettyja, morda celo najmanj od vseh; že ob izidu nisem bil kaj prida navdušen, kot denimo nad njegovim predhodnikom Full Moon Fever (1989). Tole je torej drugi Pettyjev solistični album, na katerem so seveda prav tako Heartbreakersi, »solističen« je čisto formalno, izšel je leta 1994, Petty pa ga je delal z Rickom Rubinom; ta je s Cashem takrat že posnel prvo ploščo iz niza American Recordings. Uvodna pesem mi je bila vedno preveč klišejska (»you belong to the wildflowers«), You Don’t Know How It Feels tudi (»to be me«, namreč, najstarejša finta), pa tudi Honey Bee (katere staro bluesovsko idejo je Šifrer leta 1995 z nekaj popravki spremenil v avtorsko Mojo čebelo), ki jo je bend v živo na TV igral z Daveom Grohlom (dolgoletni bobnar je ravno šel, novega še ni bilo), mi je bila zgolj ne preveč duhovita vaja v slogu. Petty je znal klišeje spreminjati v zlato, Bob Dylan ga ni zaman hvalil, a zdelo se mi je, da se je na tej plošči le premalo trudil. You Wreck Me sem nekako toleriral, recimo, me je pa pritegnila It’s Good To Be King, ki je po mojem mnenju rešila album; na njem je bilo, sem bil prepričan, preveč pesmi (15) in z nekaj selekcije bi Petty lahko opravil bolje. Sam avtor ni delil mojega mnenja; na pričujočo ploščo je bil vedno nadvse ponosen in jo je večkrat omenjal med sebi najljubšimi. No ja, sem mrmral, kar se mene tiče, je naredil vsaj pet, šest boljših, a menda že ve.
Ko so letos v Pettyjevem taboru napovedali razširjeno izdajo Wildflowers, sem najprej zastokal: čemu ravno tega? Ko pa so začele kapljati informacije o desetih neizdanih in redkih pesmih, sem zastrigel. Je morda ostalo v predalu kaj boljšega? Je. S temi desetimi, ki so ostale neporabljene, bi Tomas naredil vsaj po mojem mnenju precej boljšo ploščo, z uradne bi dodal še It’s Good To Be King, pa Crawling Back To You, ki ima na hrbtu z veliko napisano ROY ORBISON, in zmagal. Prav tako sem na pričujoči deluxe-različici navdušeno poslušal domače demo-posnetke, denimo There Goes Angela, koncertni dodatek pa premore še proslulo Girl On LSD; gre za eno najbolj iskanih Pettyjevih strani B, ki sicer niti pomotoma ni štof za Nobelovo, je pa precej bolj iskreno narejena kot večina zadev z uradnega albuma. Čeprav je izšel na začetku Pettyjeve hude osebne krize (ločitev, droge), se mi je zdel sterilen, nekaj, česar si mojster nikoli ni dovolil. Kot rečeno, sam protagonist tega občutka ni imel, in to je treba spoštovati. Na drugem bookendu stoji album Echo (1999), komercialno prezrt, a zame precej bolj koherenten in iskren.
Obstaja še super-deluxe različica, a to so v teh časih že kaprice (9 LP in tako naprej). Tale četvorček bo čisto dovolj, če želite popoln vpogled v drugo Pettyjevo kvazisolistično poglavje. Zares solo ni bil nikoli, vedno je bil nekje vsaj Mike Campbell, velikokrat Ben Tench in tudi Howie Epstein. Namesto Rubina ponavadi Jeff Lynne, a to zgodbo že poznamo. Wildflowers prinaša nekaj presenečenj zlasti v svojem »redkem« delu. Drži pa, da je dobro bit kralj – preroška pesem z značilnim Pettyjevim suhim humorjem, ki sodi v vrh njegovega opusa in je dandanes še precej bolj aktualna kot v času nastanka.
