Če partnerja »druži dolga skupna preteklost, se je med ločitvenim postopkom pametno in civilizirano izogibati nizkih strasti in udarcev,« je pred leti zapisal hrvaški rock publicist Ante Perković. Ne, ni obujal osebnih spominov ali svetoval poročenim parom – v Sedmi republiki, svojem osrednjem delu, je na ironičen in metaforičen način razkrival, kako mačehovsko se je ravnalo z urbano kulturo med razpadom SFRJ ter kako strahovito so med »ločitvenim postopkom« nekdanje jugoslovanske republike zlorabljale »skupne otroke« – tako zelo, »da si nihče ni zaslužil skrbništva«, zaključuje (Perković 2018: 70).
Etablišment Slovenije je pred slabimi tremi desetletji te pankrte, rojene v zvezi z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, brez vsake širše razprave in slabe vesti zatajil: a če se ob pomembnih obletnicah – s stisnjenimi zobmi – še spomni na to, da so slovenski športniki v kolektivnih športih v času nekdanje skupne države prispevali znaten delež k osvojitvi naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov, pa je precej bolj kratkega spomina na kulturnem področju. Med kulturnimi »pankrti« jo je najslabše odnesel jugoslovanski rokenrol, ki je z razpadom izgubil svoj naravni habitat, kot simbol nadnacionalne povezanosti pa je bil tudi najbolj pod udarom. In vendar: naj so bili poskusi marginalizacije tega kulturnega fenomena še tako močni, ga niso mogli docela potisniti v pozabo. Kljub aktivnim nacionalističnim tendencam, da bi se njegovo kakovost minimalizirala in razvrednotila s pojmi, kot je jugonostalgija, vztraja na urbanih okopih kot eden poslednjih mohikancev nekdanje skupne kulture. To potrjujejo številni glasbeni dogodki in knjižne izdaje v zadnjih letih, med njimi tudi sveže izdana monografija Bunt dece socijalizma – priča o novom talasu (v hrvaškem prevodu: Zamisli život: novi val – prva generacija), ki pripoveduje o enem izmed najbolj vitalnih obdobij jugoslovanskega rokenrola – novem valu. Napisal jo je Dušan Vesić, legendarni rock publicist, ki ga na Slovenskem najbolj poznamo po treh knjigah o Bijelem dugmetu (mdr. Šta bi dao da si na mom mjestu, 2014), biografiji Magi – kao da je bila nekad (2018) ter dokumentarnem filmu o EKV Kao da je bilo nekad.
Dušan Vesić je monografijo o jugoslovanskem novem valu napisal ob 40-letnici prvega albuma novega vala: pred dobrimi štirimi desetletji je bil namreč izdan album Prljavega kazališta (1979). V uvodnih poglavjih definira pojem novega vala in ga kronološko zameji med leti 1977 in 1983, oriše tedanje družbeno-politične razmere SFRJ (druga polovica sedemdesetih in prva polovica osemdesetih) ter poda značilnosti rock glasbe do pojava novega vala.
Najboljša plat njegovega pisanja je vidna že uvodoma: Vesić se pregleda ne loteva parcialno, po nacionalnem ključu, temveč upošteva, da je bil novi val neformalno glasbeno gibanje znotraj jugoslovanske rock kulture in da ga je posvojila urbana mladina največjih jugoslovanskih mestnih središč, ki se je raje kot po nacionalnosti ali veri delila po glasbenih subkulturah. Podobno kot Ante Perković v Sedmi republiki ugotavlja, da je šlo za živo nadnacionalno gibanje, zaradi katerega je bilo vredno živeti »nekaj časa v skupni državi«.
Tak celosten pristop slovenskim bralcem, paradoksalno, omogoča že v uvodnih poglavjih uvideti, kako pomembno glasbeno in družbeno prebojno vlogo je tisti čas premogla slovenska kultura. Izvirni greh novega vala so namreč Buldožerji, ki jim je z albumom Pljuni istini u oći (1975) uspelo na videz nemogoče: album je odprl prostor za do »tedaj nepojmljivo svobodo umetniškega izražanja znotraj rocka in naznanil celo novo obzorje možnosti. Nič ni toliko spodbudilo takratne scene k oblikovanju lastne avtorske drže kot album Pljuni istini u oči« (Vesić 2020: 26). Nemalo za njimi so na prvo frontno linijo stopili Pankrti: »Začeli so igrati avgusta 1977,« piše Vesić,« po dveh mesecih so pustili globok vtis v Beogradu, že decembra pa so postavili temelje novega vala v Zagrebu. Razširiti svoj vpliv v tako kratkem času je redek primer tako na naši kot tudi na svetovni sceni« (30/31). Če vemo, da je bila slovenska kultura med takratnimi dušani vesići znana predvsem po pesmicah »Solčence zahaja in Moj očka ima konjička dva« (29), jugoslovanski novi val pa velja za pomembno glasbeno gibanje tudi v svetovnem merilu, si lahko le predstavljamo, kako radikalen kulturni blitzkrieg je uspelo ustvariti Buldožerjem in Pankrtom.
Druga prednost Vesićevega pregleda je združevanje nezdružljivega: v vseh poglavjih se snovi loteva tako s filigransko enciklopedičnostjo kot strastjo aktivnega soudeleženca novega vala, ki ne more (niti ne želi) skriti svojega čustvenega odnosa do obravnavanega gradiva. Tudi kadar to ni naklonjeno – nekritičnim ljubiteljem novega vala, ki radi idealizirajo in imajo probleme z demistifikacijami, zato branja ne priporočam. Kako mu je to uspelo? Z iskrenostjo in literarnim talentom. Čeprav močno povezan z akterji dogajanja, Vesić spretno krmari med objektivnimi in subjektivnimi čermi, kadar pa tega ne zmore, to prostodušno priznava, npr. s citatom že omenjenega Perkovića: »Zato zdaj imamo zgodovino. Oziroma več njih: niti ena ni povsem točna, toda vse so enako zmotne« (12). Končno sodbo, kot se spodobi med odraslimi osebami, prepušča bralcem.
Bralce, ki se udeležijo tega polliterarnega popotovanja, avtor suvereno popelje po takratnem dogajanju v Ljubljani in Mariboru, na Reki in v Zagrebu, v Beogradu in Novem Sadu, v Sarajevu – z vsemi letnicami in skorajda voajerskimi insajderskimi podrobnosti, ki tudi nam, rojenim precej pozneje kot »pedeset i neke«, v marsičem pričarajo takratno vzdušje. Spoznamo ključne akterje scene ter nastanek, delovanje in zaton osrednjih skupin, med katerimi so Pankrti, Paraf, Termiti, Prljavo kazalište, Azra, Film, Haustor, Parlament, Pekinška patka, Idoli, Električni orgazam, Šarlo akrobata, Piloti, Lačni Franz; ne le mimogrede pa se dotakne tudi mnogih drugih, ki so vplivali na sceno (omenjeni Buldožerji), se želeli napiti sveže krvi (npr. Bijelo dugme) ali pa so vzniknili iz duha novega vala (npr. Plavi orkestar). Za slovenske bralce je gotovo še posebej zanimivo tudi Vesićevo odkrivanje urbane osi Ljubljana-Sarajevo, ki je vsaj dvakrat nudila kreativna vrhova celotnega glasbenega prostora – v sedemdesetih z navezo Buldožer-Bijelo dugme in v osemdesetih z navezo Laibach-Bijelo dugme. Ta del bi si z našega zornega kota gotovo zaslužil večjo pozornost.
Tretja dobra lastnost knjige Zamisli život je sintetiziranje – Vesić ni le veren kronist dogajanja, dejstva in dognanja je zmožen povezati v novo celoto. Tako npr. argumentirano oporeka splošno razširjenemu mnenju, da je jugoslovanski novi val le odziv na tedanjo glasbo iz Velike Britanije in ZDA. Kar nekaj dejstev namreč nakazuje, da bi novi val pljusknil po Jugoslaviji, tudi če ne bi bilo anglosaksonskega povoda, saj je nastal v tesni povezavi z družbeno-političnim dogajanjem, a z drugačnimi razlogi kot v tujini: tam je punk upor delavskega razreda proti ekonomski ureditvi družbe, v Jugoslaviji pa je bil prvenstveno (resda precej donkihotski) upor urbane mladine iz srednjega razreda proti neumnosti sistema oziroma mentaliteti prostora in časa. Ker je bil jugoslovanski sistem unikaten, je bil tudi upor izviren družbeni pojav, in to na globalni ravni. V kratkem času je s poglobljenim in radikalnim ustvarjanjem nove umetniške senzibilnosti ter estetike vplival tudi na druge subkulturne podsisteme, npr. študentske časopise, gledališče, strip, s čimer je presegel zgolj glasbeno polje in hkrati trajno preprečil vrnitev na staro. Rock je tudi udomačil: če se je prej zdelo, da gre za dekadenten zahodni eksces, je novi val ustvaril vrsto izvirnih ustvarjalcev med glasbeniki, pisci, fotografi, režiserji in drugimi, ki so pilili glasbeni jezik rokenrola znotraj domače kulturne tradicije, hkrati pa ustvarili pogoje za nastanek domače zabavne glasbe.
Pomembno vprašanje, ki ga odpre Vesić, je tudi, koliko je novemu valu uspelo vplivati na politično dogajanje. Vsaj znotraj Slovenije na to vprašanje ni težko odgovoriti: prav pojav Pankrtov in pozneje Laibach je znatno prispeval k širjenju svobode govora in artikulaciji drugačnih političnih idej, ki so vodile k samostojnosti Slovenije – s tem pa tudi k razpadu Jugoslavije. Nič manj pomemben ni bil njegov družbeni vpliv, posebej načenjanje družbenih tabujev – prav novi val je v javnem prostoru prvi načel vprašanja homoseksualnosti, policijskega nasilja, vojaškega roka, religije…
Morda najtežje vprašanja, na katerega poskuša odgovoriti, je, kaj je dediščina novega vala? Vesiću je težko oporekati, ko melanholično – v pravem nasprotju s sangviničnostjo novega vala – ugotavlja, da so v nekdanjih jugoslovanskih republikah zdaj moderne vrednote, ki »so daleč od vrednot, ki so jih zagovarjali akterji novega vala« (296), in da se danes zdi,kako »je bila svoboda, ki je vladala na koncu osemdesetih let, najvišja raven svobode, ki so jo jugoslovanski narodi kadar koli imeli. Ta svoboda nas je onesposobila in uspavala. Od takrat smo jo vsi izgubljali, kos za kosom, prav tako, kot smo jo nekoč osvajali« (18). Optimizem pa vzbuja le eno dejstvo, ki ga Vesić spregleduje – tudi pred vznikom novega vala se je zdelo, da je stanje podobno sivo in obupno.
Slabosti monografije? Razočarani bodo tisti, ki bodo pričakovali novo »Magi«. Biografija o Magi je literarna čarovnija, ki se, tako kot katero koli drugo umetniško delo, zgodi ali pa tudi ne. Iskanje slabosti pri tako spretno izpisanem pregledu se sicer zdi dlakocepsko početje. Spotaknemo se lahko ob nekaj, s čimer Dušan Vesić verjetno niti ni povezan – ob benigen hrvaški prevod naslova Zamisli život (v srbskem originalu Bunt dece socializma), ki očitno ne želi vznemirjati tamkajšnje javnosti z omenjanjem socializma, a pri tem pozablja, da je bila ena izmed bistvenih lastnosti novega vala prav precejšnja mera nesramne provokacije. Poleg tega verz Zamisli život skupine Film na simbolni ravni resnično težko prezentira prebojno kreativnost novega vala. Kot tudi sam Film. Verzov in bandov, ki bi bili ustreznejši, je kar nekaj.
Monografija Zamisli život je dragocen vir informacij za vse ljubitelje jugoslovanskega vala in opomnik o izjemni kulturni dediščini, ki se ji odrekamo in se tako po nepotrebnem siromašimo, ter kulturni devastaciji, ki jo povzroča selektiven nacionalni spomin.
Odlomke iz knjige Zamisli život… lahko preberete na Ravno do dna:
